Jezus pripoveduje  priliko o izgubljeni ovci in drahmi farizejem in pismoukom. Ti se imajo za boljše od javnih grešnikov in tistih, ki so pristali na robu družbe. Mogoče je dobro, da se ob tem odlomku najprej vprašamo: Za koga se imamo? Se prepoznaš kot farizej ali kot javni grešnik?

Zdi se mi izredno pomembno, da se kot kristjani zelo jasno zavemo, kaj doživljamo ob prebiranju takšnih ali drugačnih evangeljskih odlomkov in kako razumemo farizeje in grešnike. Mogoče se nam zdi, da so farizeji grozni, ker ne privoščijo, da se Jezus ustavlja ob zapostavljenih in zaničevanih. Vendar čutenje farizejev sploh ni tako nelogično. Mar ni logično, da se imajo farizeji za boljše? Mar niso po vseh merilih sveta resnično boljši? Dejansko so bolj pošteni, bolj urejeni, vsaj načeloma manj grešni kot javni grešniki, ki so v takšnem stanju že po ‘službeni dolžnosti’. Zakaj bi bili za Jezusa javni grešniki boljši od farizejev?

Mogoče na to vprašanje lažje odgovorimo s prilikama o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi. Naj vam zastavim vprašanje: Ali je sta izgubljena drahma in izgubljena ovca kaj manj vredni od tistih, ki jih lastnik ni izgubil? Odgovor je jasen: Ne! Ko se nekaj ali nekdo izgubi, ne izgubi cene. Ampak, ko se izgubi človek, se nam zdi, da je ‘zavožen človek’ na enkrat manj vreden. V božjih očeh, je enako dragocen kot tisti, ki se ni izgubil. Da pa bo njega, ko se vrne, še bolj vesel, je pa jasno.

Ob današnjih prilikah torej vidim prvo pomembno sporočilo, tj. v čem je naša vrednost. Ne v tem, da smo dobri, da se ne izgubimo, ampak, da smo božji otroci. To smo vedno, vprašanje je le, ali se tega zavedamo. Naše veselje in svoboda sta pravzaprav v celoti odvisna od tega, koliko se zavedamo te vrednosti.

Povabilo današnjega evangelija vidim torej v tem, da se ustavimo ob Bogu kot dobrem očetu in se vprašamo, ali resnično zaupamo in verjamemo, da je dober? Ali verjamemo, da smo vredni toliko, kolikor smo njegovi otroci, ne glede na naše sposobnosti, pa tudi naše uspehe ali neuspehe. Nihče ne more k svoji postavi dodati ne enega lasu, niti enega komolca!

Le če bomo živeli v jasni zavesti, da nas Bog ljubi, bomo mogli bližnje sprejemati kot brate in sestre. Če Bog ni več ljubeči oče, potem tudi bližnji ni brat ali sestra. Naj nas današnji  priliki ob božji ljubezni utrdita v jasni zavesti, da smo v božjih očeh dragoceni in med seboj resnično bratje in sestre.



Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty image

Obj.: HŠ