Roko na srce, današnji človek je res “krivični oskrbnik”. Nekoč se je veliko bolj zavedal, da ni njegovo, kar ima na voljo, danes se mu zdi, da je drugače, da je postal “gospodar” sveta in življenja, da ni le oskrbnik in da zato lahko s tem počne, kar se mu pač zahoče.

Vemo, kam nas je prineslo takšno razmišljanje. Človek je zelo slab gospodar, poglejte skozi okno, poglejte na splet, v kakšne ekstreme nas je privedla človekova samopašnost. Orkani in vročina in nestabilno vreme niso največji problem, niti niso največji problem migranti, ki se zgrinjajo v Evropo zaradi vseh teh naravnih sprememb. Največja težava pri vsem skupaj je tisto, kar je vzrok za vse te stvari, namreč lakomnost zahodnega sveta, ta neprestana sla po razkošju, po tem, da bi imeli vedno več in več.

Kajti tega, kar imamo danes pred vrati, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, pogoltna požrešnost naših želodcev je ustvarila svet, ki ga imamo danes. Lagodno, razkošno, ne normalno življenje. Torej težava ni v normalni porabi dobrin, problem je v luksuzu, v pretiravanju.

V resnici ne potrebujemo toliko, kolikor imamo. V resnici vemo, da nas tisto “preveč”, prestiž, ki ga imamo, samo teži, ovira, obremenjuje nas. Ta čas in vse, kar nas v njem obremenjuje, je zato glasni, čeprav molčeči klic k spreobrnjenju, k drugačnemu ravnanju, k zasuku logike, kakršne smo bili vajeni vse doslej.

Če povemo bolj konkretno: k dajanju namesto k prejemanju in kopičenju premoženja, k zavedanju, da je slednje očitno bolj smrtonosno, kot smo si mislili doslej, tudi če pustimo na strani debato o posmrtnem življenju. Že tu, na zemlji, ta logika očitno ne pelje drugam kot k uničenju.

Jezus ob tem prihaja naproti s primerom ravnanja “krivičnega oskrbnika”, ki si je s premoženjem, ki ni bilo njegovo, prebrisano pridobil prijatelje za čas po tem, ko bo odpuščen. Ker je premoženje, ki ni naše, ki smo si ga le izposodili od Boga in naših otrok, namenjeno prav temu: da z njim nekaj ustvarimo, da z njim nekaj postanemo, da si z njim pridobimo prijatelje.

To je mogoče z dajanjem, ne s prejemanjem, ne s kopičenjem, z njima je ravno narobe. Čim več imaš premoženja, tem manj imaš prijateljev in tem več sovražnikov. Čeprav dajanje boli, je ta bolečina pravzaprav lažniva prevara, če vemo, da nič od tega, kar imamo, ni naše. Samo na kreditu smo. Kupímo z njim tisto, česar ne bo treba vrniti, ko bomo izdihnili in se povrnili v zemljo.



Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty image

Obj.: HŠ