Pomnôži nam vero!

Kako navdušujoče in kako lepo bi bilo, da bi imel takšno vero, da bi se stvari, ki jih želim sebi ali bližnjemu, resnično zgodile.

Prava vera se dejansko začne šele z jasno predstavo, da je Bog, Bog in človek le človek, da je Bog gospodar in mi smo hlapci. Bog je tisti, ki ve, kaj je za nas dobro in mi naj bi naredili tisto, kar od nas pričakuje. Nenazadnje nas Jezus s svojim zgledom uči prav takšne drže. Njegov oče, je tisti, ki mu naroča, kaj naj stori. Zanj je odločilno, da izpolni Očetovo voljo. Bog Oče naroča Jezusu, kaj naj izpolni. Jezus sicer še v zadnjem boju prosi ‘gospodarja’ naj gre kelih mimo njega, a če je njegova volja, da trpi, sprejme tudi kelih trpljenja. Jasno daje vedeti, da bo storil, kar mora storiti. Na križu izreče besede: Dopolnjeno je! Hkrati pa zaupa, da je Gospodar tudi dobri oče, zato pravi: Oče v tvoje roke izročam svoj dušo.

Šele ko človek pred Bogom umolkne in začne dajati prostor logiki, ki ga presega, začne rasti v božji ljubezni – postaja vernik. Dokler je vse po naše, smo popolni egoisti. Ko življenje sprejemamo iz božjih rok, postajamo božji, postajamo verniki. Tega nas uči Jezus, tega nas učijo svetniki, pa tudi Marija. Kdaj se je Marija izkazala kot vernica? Najprej, ko se je odpovedala svojim predstavam o življenju z Jožefom in družini. Angel ji je oznanil, da bo spočela od Svetega Duha. Marija ničesar ne razume. Ko sprašuje, dobi odgovor, ki jo pušča v negotovosti. A v veri zaupa Bogu in reče: Glej, tvoja služabnica sem, naj se zgodi po tvoji besedi! Tudi kasneje ob Jezusu kot otroku ne razume, zakaj ostaja v templju in jima ne sledi – spet v veri sprejema preizkušnjo. In tako vse do križa. Vedno je njeno vodilo: Zgodi se!

Gospod pomnoži nam vero! Jezus odgovarja – prebudite v sebi zavest, da je Bog gospodar in mi smo le hlapci. Šele potem smo tudi prijatelji. Najprej hlapci! Vera se torej uresničuje v popolnem molku. Ko utihnemo, ko damo prostor Bogu, da vodi naše življenje, šele takrat postajamo verniki. Vedno in povsod naj bi znali reči: Gospod, ti veš, kaj je zame dobro. Govori, tvoj hlapec posluša.

Prav molitev nas  vzgaja za molk. Vzgaja nas k razpoložljivosti. Da bi naše misli utihnile, da bi se naše predstave umaknile božjim, da bi naša hrepenenja dali voditi Gospodu in Gospodarju. Da bi v molku zmogli slišati, kaj od nas pričakuje Bog in da bi v molitvi našli moč, da bi to tudi izpolnili. Naj nam pri tem pomaga Marija naša mati in prva vernica.

---