Danes naznanjamo edinstveno zmago, s katero je Jezus postal Kralj vekov, Kralj zgodovine, torej samo z vsemogočnostjo ljubezni, ki je narava Boga, njegovo lastno življenje in ki nikoli ne mine. Z veseljem si podelimo to lepoto, da imamo za kralja Jezusa. Njegovo gospodovanje spremeni greh v milost, smrt v vstajenje, strah v zaupanje.

Dokaj lahko bi bilo verjeti, da je Jezus Kralj vesoljstva in središče zgodovine, ne da bi za nas postal Gospod našega življenja. Vse to je zaman, če ga ne sprejmemo osebno in če hkrati ne sprejmemo njegovega načina kraljevanja. Pri tem nam pomagajo osebnosti, ki nam jih predstavlja današnji evangelij. Poleg Jezusa so še trije liki: ljudstvo, ki gleda; skupina, ki je blizu križa in hudodelec, križan zraven Jezusa.

Najprej ljudstvo. Evangelij pravi, da je ‘stalo in gledalo’ (Lk 23,35). Nihče ni rekel nič, nihče se ni približal. Ljudstvo od daleč gleda, kaj se dogaja. Isto ljudstvo se je zaradi lastnih potreb gnetlo okoli Jezusa, zdaj pa je do njega na razdalji. Zaradi različnih okoliščin življenja, ali zaradi naših neuresničenih pričakovanj, imamo tudi mi skušnjavo, da zavzamemo razdaljo do Jezusovega kraljevanja, da ne sprejmemo čisto do konca pohujšanje njegove ponižne ljubezni, ki nadležno vznemirja naš jaz. Raje ostanemo ob oknu, ob strani, kot pa, da bi se približali in mu bili bližnji. Toda sveto ljudstvo, ki ima Jezusa za Kralja, je poklicano hoditi po poti njegove konkretne ljubezni, se vprašati – vsakdo, vsak dan: Kaj me ljubezen prosi, kam me žene? Kakšen odgovor dajem Jezusu s svojim življenjem?

Zatem je druga skupina, v kateri so različne osebnosti: poglavarji ljudstva, vojaki in hudodelec. Vsi ti se Jezusu posmehujejo. Na enak način ga izzivajo: ‘Reši samega sebe!’ Ta skušnjava je hujša od tiste, ki jo ima ljudstvo. Tukaj skušajo Jezusa, kakor ga je skušal na začetku hudič, da bi se odpovedal kraljevanju na Božji način in bi to počel z logiko tega sveta: ‘Stopi s križa in porazi sovražnike!’ Če je Bog, naj pokaže moč in superiornost! Ta skušnjava je direkten napad na ljubezen: ‘Reši sebe’; torej ne druge, temveč sebe. Prevlada torej jaz z vso svojo močjo, s svojo slavo, s svojim uspehom. Ta skušnjava, prva in zadnja v evangeliju, je najhujša. Toda pred tem napadom na njegov način bivanja, Jezus ne govori in ne odreagira, ne brani se, ne skuša prepričati, ne zagovarja svojega kraljevanja. Še naprej ljubi, odpušča, preizkušnjo živi po Očetovi volji, z gotovostjo, da bo ljubezen obrodila sadove.

Da bi sprejeli Jezusovo kraljevo dostojanstvo, smo poklicani bojevati se proti tej skušnjavi ter usmeriti pogled na Križanega, da mu postanemo vedno bolj zvesti. Kolikokrat pa smo nasprotno med nami iskali potešitev gotovosti s ponudbami sveta. Kolikokrat smo bili skušani, da bi stopili s križa. Privlačna moč oblasti in uspeha se nam je zdela lahka in hitra pot za razširjanje evangelija. Tako smo hitro pozabili, kako deluje Božje kraljestvo. Usmiljenje, ki nas je pripeljalo do srca evangelija, nas opominja, naj se odpovemo navadam in razvadam, ki ovirajo služenje Božjemu kraljestvu in da najdemo svojo smer samo v večnem in ponižnem Jezusovem kraljevanju in ne v prilagajanju na začasno slavo in menjajočo se oblast vsakega časa.

V evangeliju pa se pojavi še ena osebnost, ki je še bliže Jezusu. To je hudodelec, ki prosi Jezusa rekoč: ‘Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!’ Ta človek, ki je preprosto samo gledal Jezusa, je verjel v njegovo kraljestvo. Ni se zaprl vase, temveč se je s svojo prtljago, s svojimi grehi, s svojim gorjem, obrnil na Jezusa. Prosil je, naj se ga spomni, in je doživel Božje usmiljenje: ‘Danes boš z menoj v raju’. Bog se nas takoj, ko mu damo priložnost, spomni. Pripravljen je popolnoma in za vedno izbrisati greh, saj si njegov spomin ne zapomni storjeno zlo in mu niso vedno pred očmi prizadejane mu žalitve, kot velja za naš spomin. Bog nima spomina za greh, temveč za nas, za vsakega od nas, njegovih ljubljenih otrok. In verjame, da je vedno možno začeti znova, ponovno vstati.

Prosimo tudi mi za dar tega odprtega in živega spomina. Prosimo za milost, da ne bomo nikoli zaprli vrata sprave in odpuščanja, temveč da bomo znali iti onkraj zla in razhajanj ter tako odpirali vsako možno pot za upanje. Kakor Bog verjame v nas neskončno onkraj naših zaslug, tako smo tudi mi poklicani širiti upanje in dati priložnost drugim. Iz prebodene strani Vstalega izvirajo vse do konca časov usmiljenje, tolažba in upanje.

Naj nas spremlja Marija, ki je tudi bila blizu križa. Ona nas je tam rodila kot nežna Mati Cerkve in želi vse zbrati pod svoj plašč. Ona je pod križem videla, kako je hudodelec prejel odpuščanje in je sprejela Jezusovega učenca za svojega sina. Ona je Mati usmiljenja in če njej zaupamo vsako naše stanje, vsako našo molitev, v njenih usmiljenih očeh ne bo ostala brez odgovora.


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty images

Obj.: HŠ