Slepa kričita Jezusu, naj se ju usmili. Ko izpovesta vero vanj, ju ozdravi.

Ljudje imamo veliko vrst slepote, pa jih ne vidimo, ali pa se bojimo prositi Jezusa za ozdravljenje. Ali poznam svoje slepote? Prosim Jezusa, naj me obda z ljubeznijo in razsvetli mojo notranjost?

Jezusovo zdravljenje je vedno veliko globlje od telesnega vida oči. V slepima Jezus prebudi oči vere. »Ali verujeta, da morem to storiti?«, ju vpraša Jezus. »Da, Gospod,« mu odgovorita. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In odprle so se jima oči. Vera torej odpira oči slepim. Še pomembneje pa je, da se oči odprejo veri za zrenje Božje lepote. Zato pravi psalm: »Gospod je moja luč!«

Prosimo ga, da razsvetli naše oči srca, obnovi našo vero, da bomo lahko videli in prepoznavali njegovo delovanje med nami.

Vera odpira oči. Kristusovo usmiljenje, njegovo srce, ki ga žene k bednim, pa naredi čudež. Današnje bogoslužje nam kaže odnos med očmi in srcem.

Za videti potrebujemo srce. Vidimo le tisto, k čemur teži naše srce. Slepi pa smo za vse tisto kamor ni usmerjeno naše srce. Iz različnih razlogov zaprto srce nam neštetokrat zaslepi oči! Če nas žene oholost in sebičnost, bomo videli le krivice, ki smo jih pretrpeli. Videli bomo samo napake drugih, njihovih dobrih lastnosti pa ne. Slepi smo zato, ker naše srce ni spreobrnjeno. Potrebno je ozdravitve. Zato pravi Jezus: srečni, čisti v srcu.

Pri verskih stvareh smo vsi do neke mere slepi. A če dopustim Jezusu, da se dotakne mojega srca, mi bo pomagal lažje videti svojo pot do srca. Slepa moža sta imel vero v Jezusovo moč zdravljenja. Sem kdaj okusil-a Jezusovo moč notranjega ozdravljenja?

Vera pa pride po poslušanju in razmišljanju (‘prežvekovanju’) Božje besede, ko jo sprejmemo oz. vtisnemo v svoje srce, v našega notranjega človeka.

Prosimo Gospoda, da nam da svoje srce, ki bo odprto ubogim in ponižnim. Le tako bomo lahko sodelovali z Njim pri njegovem načrtu ljubezni in pravičnosti za vse nas.


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ