Glas vpijočega v puščavi

Ob današnjem evangeliju nas nagovarja lik Janeza Krstnika. Jezusov glasnik doživlja prezir: Kdo si in kako da krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok? Janez Krstnik se ne boji teh vprašanj. Jasno pove, da je nič, da ni niti beseda, je le glas, ki ga daje za tistega, ki pride za njim in kateremu ni vreden biti niti služabnik, da bi mu odvezoval sandale.

Tudi mi nismo kaj več kot nič, vsa naša moč je v Njem. Kljub naši nevrednosti pa Bog računa na nas. Želi, da vztrajno zastavljamo svoj glas zanj, ki se skriva v majhnih, ranljivih in brez imena.

Kako naj to dosegamo? Biti blizu majhnim, je mogoče le, če sami sprejmemo svojo nemoč in si priznamo svoje meje. Čutiti z ranjenimi in ‘pretepenimi’ je mogoče, če ne bežimo pred svojo bolečino in ranjenostjo. Biti glas tistih, ki nimajo ne imena ne ugleda, je mogoče le, če ne skrbimo za videz, za to kako bomo izpadli, ampak nam je več vredna resnica kot dobro ime.

Če hočemo biti pravi pričevalci in najti trajno veselje, se moramo odpreti Božjemu glasu. To  je povabilo današnjega evangelija. Naše predstave, naše želje in naša hrepenenja so pogosto usmerjena v trenutno srečo. Da bi videli globlje, se moramo odpreti.

Torej današnji evangelij zelo preprosto izraža osnovno resnico našega življenja. Poklicani smo k pričevanju, k temu, da pričujemo o luči, pa čeprav bomo zaradi tega zavrnjeni kot tisti, o katerem pričujemo. S čim naj pričujemo, pa nam je verjetno že jasno. S  ponižnostjo, skromnostjo, darovanjsko ljubeznijo, pozornostjo za stisko bližnjega, zmernostjo, krotkostjo, marljivostjo in iskrenostjo.

To bo prvo pričevanje, prihod luči v našo sivo vsakdanjost. Če bomo pričevali v najožjem krogu, bo mogoče pričevanje prenesti tudi na naša delovna mesta in v družbo, ki nas obdaja.

Potrebno je verjeti, da nam je Gospod že podaril vse, kar za pričevanje potrebujemo. Nič nam ne manjka, le verjeti moramo, da nam je dal dovolj talentov, ravno prav. Talenti so tisto, kar nam je podaril v zibelko in ne tisto, kar smo že razvili. Dal nam je posluh, ne to da igramo kitaro; dal nam je vztrajnost, ki smo jo lahko razvili; dal nam je sočutje, iz katerega delamo drugim dobro. Talentov, danih v zibelko, nam ne more nihče vzeti! Z njimi smo že v polnosti Božji otroci, poklicani da z njimi trgujemo.

Talente, ki smo jih prejeli, moramo množiti. V trgovanju, ki je služenje Bogu in ljudem, je naša sreča. V tem trgovanju se naši talenti množijo in razveseljujejo nas in naše bližnje.

Neprestano se moramo prizadevati za pravo podobo Boga. Pomembno je, da v nas odganjamo misli, ki nas napolnjujejo s krivico, užaljenostjo in vsem slabim. To, kar se nam vriva, nam sporoča, da nismo prav razumeli ne darov, ne Darovalca.

Veselje pričevanja je že v hrepenenju samem. Hrepenenj po neskončnem veselju in sreči ne bomo dosegli. Neizpolnjenost ni razlog za žalost, ampak še za globlja hrepenenja, ki nas vedno znova vabijo na pot čudovitega pričevanja.

Torej pojdimo na pot pričevanja in ob jaslicah z veseljem pred Gospodarja položimo svoje talente in naj  tudi mi slišimo: Glej si glas vpijočega!

 

---