Pogosto smo podobni otrokom, ki jim je nekaj ponujeno, a jim ni všeč, ko pa se jim ponudi nasprotno, jim prav tako ni všeč. Te Gospodove besede iz današnjega evangeljskega odlomka govorijo o nezadovoljstvu ljudstva. Tudi danes obstajajo mnogi nezadovoljni kristjani, ki ne uspejo doumeti, kaj nas je naučil Gospod, kaj je jedro razodetja v evangeliju. In med njimi so nezadovoljni duhovniki, ki storijo veliko slabega. Živijo nezadovoljni in iščejo vedno nove načrte. Njihovo srce je daleč od Jezusove logike, zato se pritožujejo in so žalostni.

Jezusova logika bi duhovniku namreč morala dati polno zadovoljstvo. To je logika posrednika: Jezus je posrednik med Bogom in nami. Tudi duhovnik bi moral iti po tej poti. Ne sme pa biti tisti drugi lik, ki je zelo podoben, pa vendar ni isti: ne sme biti ‘mešetar’. Mešetar namreč opravlja svoje delo in dobi plačilo, nikoli ne izgubi. S posrednikom je povsem drugače: Posrednik izgubi samega sebe, da bi združil obe strani; da svoje življenje, samega sebe; cena je lastno življenje, plača s svojim življenjem, s svojo utrujenostjo, s svojim delom, da bi – v tem primeru župnik – združil čredo, da bi združil ljudi in jih pripeljal k Jezusu. Logika Jezusa kot posrednika je logika izničenja samega sebe.

 Verodostojen duhovnik je posrednik, ki je svojemu ljudstvu zelo blizu. Mešetar pa je nekdo, ki opravi svoje delo, nato pa prevzame drugo delo – vedno samo kot funkcionar. Ne ve, kaj pomeni umazati si roke sredi resničnosti. In zato, kadar se duhovnik iz posrednika spremeni v mešetarja, ni srečen in je žalosten.

 Srečo išče v tem, da se pokaže, da da občutiti svojo avtoriteto. Jezus je mešetarjem svojega časa dejal, da se radi sprehajajo in se kažejo po trgih. Da pa postanejo pomembni, se duhovniki – mešetarji podajo na pot togosti. Ker so odmaknjeni od ljudi, pogosto ne vedo, kaj je človeška bolečina; izgubijo tisto, česar so se naučili doma, ob delu očeta, mame, starih staršev in bratov ter sester: To izgubijo. So togi in vernike obremenijo z mnogimi stvarmi, ki jih sami ne nosijo, kakor je Jezus govoril mešetarjem svojega časa. Togost. Z  bičem v roki ljudstvu govorijo, česa se ne sme delati. In mnoge ljudi, ki se približajo v iskanju nekoliko tolažbe, nekoliko razumevanja, s to togostjo odženejo stran.

Togosti pa se v celoti ne da ohranjati dolgo. V svojem temelju je shizoidna. Človek konča tako, da navzven deluje togo, sam v sebi pa je katastrofa. Togosti se pridruži še posvetnost. Duhovnik, ki je posveten in tog, je nezadovoljen, ker je izbral napačno pot. Molimo za slovenske duhovnike da ne bi bili funkcionarji ampak posredniki. Naj bodo posredniki, ki so odprti za nasmeh, sprejemanje, razumevanje, ljubkovanje.


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ