Pred nami je 6. kateheza za zakonce o razločevanju. Papež Frančišek nam v njej približa še en element razločevanja, in sicer poznavanje samega sebe.

Svetopisemski odlomek: Sir 17,1.6-7

Gospod je iz zemlje ustvaril človeka
in je dal, da se k njej spet vrne. […]
Odločanje in jezik in oči,
ušesa in srce jim je dal, da bi mogli misliti.
Napolnil jih je s pametjo in razumnostjo
in jim pokazal dobro in hudo.

Kateheza o razločevanju: Elementi razločevanja. Spoznati samega sebe

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo s temo razločevanja. Prejšnjič smo kot nepogrešljiv element razločevanja obravnavali molitev, razumljeno kot domačnost in zaupnost z Bogom. Molitev, a ne kot papagaji. Ne. Molitev kot domačnost in zaupnost z Bogom, molitev Božjih otrok, molitev z odprtim srcem. O tem smo govorili pri zadnji katehezi. Danes bi rad na skoraj komplementaren način izpostavil, da je za dobro razločevanje potrebno tudi poznavanje samega sebe. Spoznati samega sebe, kar ni lahko. To namreč vključuje naše človeške sposobnosti: spomin, razum, voljo in čustva. Pogosto ne znamo razločevati, ker se ne poznamo dovolj dobro, in tako ne vemo, kaj zares želimo. Velikokrat ste slišali: »Zakaj tisti človek ne uredi svojega življenja? Nikoli ne ve, kaj hoče.« In njegovo življenje gre bolj tako, saj sam ne ve, kaj želi. Ne da bi prišli do takšne skrajnosti, se tudi zgodi, da ne vemo dobro, kaj hočemo, ne poznamo se dovolj dobro.

V osnovi duhovnih dvomov in krize poklicev se neredko nahaja nezadosten dialog med verskim življenjem in našo človeško, kognitivno in čustveno razsežnostjo. Nek duhovni pisec je ugotavljal, kako se mnoge težave na temo razločevanja nanašajo na druge vrste problemov, ki jih je treba prepoznati in raziskati. Ta avtor tako piše: »Prišel sem do prepričanja, da največja ovira pri resničnem razločevanju (in resnični rasti v molitvi) ni nedotakljiva narava Boga, ampak dejstvo, da ne poznamo dovolj dobro samih sebe in se nočemo niti poznati takšnih, kakršni zares smo. Skoraj vsi mi se skrivamo za masko, ne le pred drugimi, temveč tudi takrat, ko se gledamo v ogledalo« (T. H. Green, Pšenica in ljuljka). Vsi smo v skušnjavi, da bi se zamaskirali pred sabo.

Pozaba Božje navzočnosti v našem življenju hodi z roko v roki z nepoznavanjem nas samih – nepoznavanje Boga in nepoznavanje nas – nepoznavanje lastnosti naše osebnosti in naših najglobljih želja.

Spoznavanje samega sebe ni težko, je pa naporno: pomeni potrpežljivo delo notranjega poglabljanja. Potrebna je sposobnost, da se ustavimo, da »izklopimo avtopilota« in se zavemo svojega načina delovanja, čustev, ki so v nas, ponavljajočih se misli, ki nas pogojujejo, pogosto ne da bi se tega zavedali. Prav tako je potrebno razlikovati med čustvi in duhovnimi sposobnostmi. »Čutim« ni isto kot »prepričan sem«; »čutim, da bi« ni isto kot »želim«. Na ta način prispemo do spoznanja, da pogled, ki ga imamo o sebi in o stvarnosti, je včasih nekoliko izkrivljen. Zavedati se tega je milost! Velikokrat se namreč zgodi, da napačna prepričanja o resničnosti, ki temeljijo na preteklih izkušnjah, močno vplivajo na nas in omejujejo našo svobodo, da bi izbrali tisto, kar je v našem življenju zares pomembno.

V dobi informacijske tehnologije vemo, kako pomembno je poznati gesla, da lahko vstopimo v programe, v katerih se nahajajo najbolj osebni in dragoceni podatki. Tudi duhovno življenje ima svoja »gesla«: obstajajo besede, ki se dotaknejo srca, ker se nanašajo na tisto, na kar smo najbolj občutljivi. Skušnjavec, torej hudič, dobro pozna te ključne besede in pomembno je, da jih poznamo tudi mi, da se ne bi znašli tam, kjer ne želimo biti. Skušnjava ne pomeni nujno slabih stvari, ampak pogosto neurejene stvari, ki so predstavljene s pretirano pomembnostjo. Tako nas hipnotizira s privlačnostjo, ki jo te stvari vzbujajo v nas, lepe stvari, ki pa so navidezne, ki ne morejo dati tistega, kar obljubljajo, in nam na koncu pustijo občutek praznine in žalosti. Ta občutek praznine in žalosti je znamenje, da smo stopili na pot, ki ni prava in nas je dezorientirala.

To so lahko študijski nazivi, kariera, odnosi, vse stvari, ki so same po sebi hvalevredne, a če v odnosu do njih nismo svobodni, tvegamo, da bomo imeli nerealna pričakovanja, kot je na primer potrditev naše vrednosti. Na primer, ko nekdo misli na študij, ki ga opravlja, ali to počne samo zaradi lastne promocije, lastnega interesa, ali pa tudi zato, da bi služil skupnosti. Tako lahko vidimo, kaj je naš namen.

Iz tega nerazumevanja pogosto izvira največje trpljenje, saj nobena od teh stvari ne more biti zagotovilo našega dostojanstva.

Zato, dragi bratje in sestre, je pomembno, da se poznamo, poznamo gesla svojega srca, tisto, na kar smo najbolj občutljivi, da bi se zavarovali pred tistim, ki se predstavlja z mikavnimi besedami, da bi z nami manipuliral; pa tudi zato, da bi spoznali, kaj je za nas zares pomembno ter to razlikovali od trenutne mode ali bleščečih in površinskih sloganov. Velikokrat se nas dotakne nekaj, kar nam govori nek televizijski program ali reklama, in potem temu sledimo brez svobode. Bodite pozorni: sem svoboden ali pa sledim trenutnim čustvom in provokacijam?

Pri tem nam pomaga izpraševanje vesti. A tu ne govorim o izpraševanju vesti, ki ga opravimo, ko gremo k spovedi. Govorim o splošnem izpraševanju vesti za preživeti dan: kaj se je v tem dnevu dogajalo v mojem srcu, katere stvari so se zgodile in zakaj, kaj je to pustilo v mojem srcu. Izpraševanje vesti je dobra navada, da mirno pregledamo, kaj se dogaja v našem dnevu, ter se pri tem učimo opazovati, čemu dajemo večjo pomembnost pri naših ocenah in izbirah, kaj iščemo in zakaj in kaj smo na koncu našli. Predvsem pa se naučimo spoznati, kaj nasiti moje srce. Kajti samo Gospod nam lahko potrdi, koliko smo vredni. To nam vsak dan govori s križa: umrl je za nas, da bi nam pokazal, kako dragoceni smo v njegovih očeh. Ne obstaja ovira ali neuspeh, ki bi nam lahko preprečil njegov nežen objem. Izpraševanje vesti je v veliko pomoč, saj tako vidimo, da naše srce ni neka cesta, po kateri gredo vse mogoče stvari, mi pa zanje ne vemo. Ne, treba je videti, kaj je prišlo danes, kaj se je zgodilo, na kaj sem reagiral, kaj me je razžalostilo in kaj me je razveselilo, kaj se mi je slabega zgodilo in ali sem storil kaj slabega drugim. Videti potek svojih čustev, kaj privlači moje srce skozi dan. Ne pozabite. Prejšnjič smo govorili o molitvi, danes govorimo o poznavanju samih sebe.

Molitev in spoznanje samega sebe nam omogočata rasti v svobodi. Namenjena sta za rast v svobodi. Sta osnovna elementa krščanskega življenja, dragocena elementa, da najdemo svoje mesto v življenju. Hvala.

 


Vprašanja za pogovor:

  1. Se zavedam kakih misli ali čustev, ki me pogosto pogojujejo v mojem ravnanju in pri mojih odločitvah? Morda jih sam težje prepoznavam, pa me na to opozarjajo drugi?
  2. Naša čustva so spremenljiva in neugodno je, če se v zakonu orientirava le na osnovi tega, kar čutiva ali ne čutiva drug do drugega, ker lahko prideva do izkrivljenih prepričanj in napačnih zaključkov in zgrešenega ravnanja. Se spomnim kakšne situacije, ko sem moral(a) priznati, da sem prehitro sodil(a) na osnovi svojih občutkov?
  3. Papež pravi, da moramo poznati »gesla« svojega srca, to je tisto, na kar smo najbolj občutljivi. Predvsem zato, da bi se zavarovali pred manipulacijami in da se zavedamo, kaj nam je zares pomembno. Prepoznam kakšno od teh svojih »gesel«?
  4. Kaj mislim o predlogu vsakodnevnega izpraševanja vesti, kot ga predlaga papež Frančišek? Bi bilo zanimivo ali morda prezahtevno za naju, če bi drug drugemu podelila spoznanja takega izpraševanja vesti?

 

Obj.: Luka M.

Foto: Alexei Maridashvili, unsplash