Zgodbe o rojstvu so zgodbe upanja, ki sporočajo, da je Bog tu in želi ljudem prihodnost in življenje. Ta Jezusova obljuba se odraža tudi v pomenu imen treh glavnih oseb današnjega evangelija. Imena Zaharija (“tisti, ki se ga je Bog spomnil”), Elizabeta (“moj Bog je polnost”) in Janez (“Bog je milostljiv”) sporočajo, da Bog nikogar, ki je vse življenje zaupal vanj, ne pozabi.
Ravno to je tudi Janezova naloga – pripraviti pot za tistega, v katerem je poosebljeno Božje usmiljenje in ki želi oznanjevati ljudem nepreklicno Božjo naklonjenost.
Bog je milosten, Bog je polnost, Bog se približa ljudem. Tako bi lahko opisali vsebino današnjega praznika. Spoznamo Boga, ki želi ljudem samo najboljše in lahko se vprašamo, kaj to sporočilo pomeni za naše življenje – kaj pomeni zame “polnost Boga”? Kaj mi pomeni “Bog se je spomnil”? Kdaj in kako sem izkusil te obljube v svojem življenju? Ali lahko izhajam iz prepričanja, da tudi meni želi Bog samo najboljše, čeprav sem moral v svojem življenju tako pogosto izkušati omejitve? Pogosto šele ko čez čas gledamo na prehojeno pot, vidimo, kako
smo bili obdarjeni, da se življenje izplača, in da šele iz neke širše perspektive lahko vidimo rdečo nit in smisel vsega skupaj.
Človek (noben človek) ni žoga, ki ga muhasta usoda premetava sem ter tja, temveč je edinstveno bitje, ki ga je Bog poklical po imenu, ki je zaželen   sprejet od Boga in ki mu je zaupana pomembna naloga.

Današnja berila izhajajo iz tega, da ima vsak človek svojo poklicanost in svojo nalogo. Tako nas današnji praznik spodbuja, da se vprašamo, kakšne
darove nam je dal Bog in kakšne so naše možnosti, da te darove uporabimo. Ni vedno lahko, da jasno prepoznamo in izpolnimo nalogo, ki nam je bila tako rekoč  položena v zibko, saj se tekom življenja marsikaj spremeni. Da bi začutili nalogo, potrebujemo kar nekaj potrpežljivosti in iznajdljivosti!
Ko pride Bog, se začne nekaj popolnoma novega. Nekaj tega preroškega zagotovila se izrazi v Elizabetinem pogumnem nasprotovanju tradicionalnemu imenu za njenega sina. Stare mehanizme se mora odpraviti, da se lahko pripravi prostor za čisto novo in drugačno. Tako danes kot takrat potrebujemo ljudi, ki si upajo razmišljati, kaj ni v skladu z obstoječimi miselnimi vzorci, ki si upajo glasno nastopiti proti zastarelim dogovorom, če ti ovirajo pojav novega polnega življenja. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak(a) izmed nas zbral(a) pogum za to?


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ