Danes, na praznik Jezusovega krsta, nam evangelij predstavlja prizor, ki se je dogodil pri reki Jordan. Sredi spokorne množice, ki se je pomikala proti Janezu Krstniku, da bi prejela krst, je bil tudi Jezus. Stal je v vrsti. Janez mu bi to rad preprečil rekoč: ‘Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?’ Krstnik se namreč zaveda velike razdalje, ki je bila med njim in Jezusom. Toda Jezus je prišel ravno zato, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je On vse z Božje strani, je tudi vse s človeške strani, in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega je prosil Janeza, naj ga krsti, da se izpolni vsa pravičnost. To je, da se uresniči Očetov načrt, ki gre po poti pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom, po poti ponižnosti in popolne bližine Boga do svojih otrok. Saj Bog je tako zelo blizu nam, zelo.

V trenutku, ko je Jezus, krščen po Janezu, stopil iz vode reke Jordan, se je zaslišal glas Boga Očeta iz višav: ‘Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje’. Istočasno je Sveti Duh v obliki goloba prišel nad Jezusa, in razodel javni začetek njegovega poslanstva odrešenja. Poslanstvo, za katerega je značilen stil ponižnega in krotkega služabnika, opremljenega samo z močjo resnice, kakor je prerokoval prerok Izaija: ‘Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo z resnico oznanjal pravico’ (Iz 42,2-3), kot zvesti in krotki služabnik.

Takšen je misijonarski stil Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo in odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo je privlačnost. Kako je mogoče privlačiti za Kristusa? To se lahko začne iz močne povezanosti z Njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja in poživljeni z njegovo milostjo, smo poklicani napraviti svoje življenje za veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen.

Kristjan ni krščenec, ki prejme krst in gre nato naprej po svoji poti. Prvi sad krsta je, da pripadaš Cerkvi, Božjemu ljudstvu. Ne da se razumeti kristjana brez Cerkve. Spomnimo se na velikega papeža svetega Pavla VI., ki je govoril, da ni mogoče ljubiti Kristusa brez Cerkve; poslušati Kristusa, a ne Cerkve; biti s Kristusom na robu Cerkve. Ni mogoče! Evangeljsko sporočilo prejemamo v Cerkvi, svojo svetost ustvarjamo v Cerkvi, naša pot je v Cerkvi. Vse drugo je fantaziranje.

Pomembno je čutiti, misliti, želeti znotraj Cerkve.

Poglejmo tri stebre te pripadnosti, tega čutenja s Cerkvijo. Prvi je ponižnost: Človek, ki ni ponižen, ne more čutiti s Cerkvijo, čutil bo tisto, kar mu je všeč. Ponižnost pa pravi: ‘Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša?’ Potrebno se je zavedati, da se zgodovina odrešenja ni začela z menoj in se ne bo končala, ko bom jaz umrl. Prideš, Gospod te pelje, te vodi naprej in te nato pokliče, zgodovina pa se nadaljuje. Zgodovina Cerkve se je začela pred nami in se bo nadaljevala za nami. Ponižnost: smo majhen del velikega ljudstva, ki hodi po Gospodovi poti.

Drugi steber je zvestoba, povezana s pokorščino: Zvestoba Cerkvi; zvestoba njenemu nauku; zvestoba veroizpovedi; zvestoba cerkvenim dogmam in varovanje le-teh. Evangeljsko sporočilo prejmemo kot dar in ga moramo tudi posredovati kot dar in ne kot nekaj našega. Je dar, ki smo ga prejeli, in ki ga podarjamo. V tem posredovanju pa moramo biti zvesti. Ker smo prejeli in ker moramo podarjati evangelij, ki ni naš, ampak Jezusov – kot je govoril sveti papež Pavel VI. – tudi ne smemo postati gospodarji evangelija, gospodarji prejetega nauka, da bi ga izkoriščali, kot ugaja nam.

Tretji steber pa je posebno služenje: molitev za Cerkev. Kako je z našo molitvijo za Cerkev? Molimo za Cerkev? Pri maši vsak dan, toda doma ne. Moliti je potrebno za celotno Cerkev po celem svetu. Naj nam Gospod pomaga hoditi po tej poti, da bi poglobili našo pripadnost Cerkvi in naše čutenje s Cerkvijo.

Praznik Jezusovega krsta nam ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej s  Kristusovo milostjo rešenih grešnikov, ter resnično vključeni po delovanju Svetega Duha v sinovski Jezusov odnos z Očetom, sprejeti v naročje matere Cerkve in usposobljeni za bratstvo, ki ne pozna meja in pregrad.

Naj Devica Marija pomaga vsem nam kristjanom ohraniti vedno živo in hvaležno zavest našega krsta ter prehoditi v zvestobi pot, ki smo jo začeli s tem zakramentom našega prerojenja. Vedno pa ponižnost, krotkost in odločnost.


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ