Množica gre za Jezusom

Objavljeno: 19. 01. 2023

|

Množica gre za Jezusom

Tokrat sem bil pozoren na to, da je okoli Jezusa stalno bila množica. Lahko rečem, da je Jezus neprenehoma razpet na dve strani:

  • na množico, kjer ga čaka naporno delo,
  • ter na samoto, molitev, tišino in razmišljanje.

Če si predstavljamo neprestano obleganje množice, lahko le občudujemo, kako Jezus kljub vsemu vidi človeka, ki ga prosi za pomoč. Brez pomisleka, brez razpravljanja.

Zdi se, da je množica ob Jezusu brez pravega premisleka. Ob njem so, verjetno zaradi gore skritih in nepriznanih hrepenenj. Marsikaj si ta množica želi, a si ne uspe ali ne upa priznati. Posamezniki, ki se tako ali drugače približajo Jezusu, množico jezijo prav zato, ker prihajajo do Jezusa s svojimi željami in hrepenenji. Do teh posameznikov in Jezusa se prebujajo prezir, jeza in posmeh. Pravzaprav se zdi, da ni tretje možnosti. Obstajata samo dve: Ali si priznamo hrepenenja in naredimo vse, da bi jih uresničili ali pa preziramo vse, kar je lepega in dobrega.

Drugo, kar lahko vidimo pri Jezusu, je neverjeten stik s seboj, ne le z drugimi. Si predstavljamo to!? Kdo danes sploh še opazi v hrupu tega sveta, da mu pojemajo moči, da se ga je nekaj dotaknilo, kar v njem spreminja moč. Jezus točno ve, kaj se dogaja z njim in ve, od kod vse to in zakaj.

In še tretje, kar lahko občudujemo v  Jezusovem početju, je njegova jasnost poslanstva. Ljudje se mu posmehujejo, on pa se na to ne ozira. Ve, da je prišel prinašat ljudem odrešenje, svobodo, ljubezen, življenje in pri tem ga nič ne ustavi.

Če nam je v naglici življenja kdaj težko razumeti, da potrebujemo kraj , kjer bomo našli pravi mir in resnično moč, nam je ob pogledu na Jezusa jasno, kako potrebni smo tistega umika. Če hočemo resnično slediti sami sebi, v množici biti sposobni srečati sočloveka, ki nas potrebuje, ohraniti jasnost svoje poklicanosti, brez neprestanega  umika ne bo šlo. Današnji svet izumlja zmeraj nove načine umirjanja, sproščanja itd. Vse, kar potrebujemo, nam je Jezus že pokazal. Potrebujemo tišino. V njej moramo zdržati s seboj in narediti prostor Bogu, da nas lahko sreča. Potrebna nam je božja beseda, da v razmisleku najdemo pravo mesto zase, za bližnjega in za Boga. Potrebujemo molitev, da bi jasneje odkrivali naše poslanstvo. Potrebujemo tudi hrano- zakramente, da bi mogli zaupano poslanstvo uresničiti: zakrament sv. maše, sv. obhajilo, sv. spoved. Vse to nam je potrebno, če hočemo živeti polno. Kdo si ne želi drže, ki nam jo kaže Jezus sam?

Danes, ko nas vse razvaja, je skušnjava, da vse preziramo in se vsemu posmehujemo, še večja. Tako razvrednotimo vse in nazadnje tudi sebe. Tako je množica razvrednotila  Jezusova dejanja, odnose in besede ter kasneje tudi ubila Kristusa. Pred isto izbiro smo danes. Množica je že razvrednotila: zakonsko življenje, pristno prijateljstvo, duhovništvo, Cerkev, zakramente itd. Čas, ki je pred nami, naj nam bo izziv, da se iz množice prerinemo v globino svojih hrepenenj, pravzaprav v bližino k Jezusu. Naj nas ne preplavi duh množice, tj. prezir in posmeh. Vztrajajmo skupaj, da bomo doživljali božjo ljubezen in njene čudeže.


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ

Povej naprej.