Sveti oče: Zdravje ni razkošje

Papež je nato poudaril, da so zdravstveni delavci v zadnjih treh letih živeli zelo posebno izkušnjo, ki si jo je težko predstavljati: izkušnjo pandemije. »To je bilo že rečeno ob drugih priložnostih, vendar pa ne smemo pozabiti: brez vaše predanosti in vašega napora se številni bolniki ne bi mogli zdraviti. Vaš čut za dolžnost, ki ga oživlja moč ljubezni, vam je omogočil, da ste služili bližnjemu in pri tem tvegali tudi svoje zdravje. Skupaj z vami se zahvaljujem tudi vsem drugim zdravstvenim delavcem.«

Zatem je sveti oče spomnil, da bo 11. februarja potekal svetovni dan bolnikov, ki vedno vabi tudi k premišljevanju o izkušnji bolezni. »To je danes še toliko bolj primerno, pravzaprav nujno, saj nas kultura učinkovitosti in odmetavanja pogosto “sili, da jo zanikamo. Za krhkost ni prostora. In tako nas zlo, ko vdre in nas napade, omamljene pusti na tleh. Takrat se lahko zgodi, da nas drugi zapustijo, ali pa se nam zdi, da jih moramo zapustiti, da se v odnosu do njih ne bi počutili kot breme. Na ta način se začne osamljenost”. (Poslanica za 31. svetovni dan bolnikov)«

Na nasproten način pa po papeževih besedah deluje kultura skrbi, ki jo pooseblja dobri Samarijan (prim. Lk 10,25-37). »On ne obrne pogleda drugam, ranjencu se približa s sočutjem in poskrbi za človeka, ki so ga drugi ignorirali. Ta prilika nakazuje, kako ravnati: “Prilika nam kaže, s katerimi pobudami je mogoče ponovno oblikovati skupnost, začenši pri možeh in ženah, ki za lastno sprejmejo krhkost drugih, ki ne dopuščajo, da se bi se gradila izključujoča družba, temveč postanejo bližnji, ponovno dvignejo in rehabilitirajo padlega človeka, za skupno dobro” (Okrožnica Fratelli tutti, 67).«

Papež Frančišek je zdravstvenim tehnikom dejal, da njihov poklic izhaja iz izbire vrednot. »S svojim delom pomagate “dvigniti in rehabilitirati” oskrbovance, pri tem pa se spominjate, da so v prvi vrsti osebe. V središču mora biti namreč vedno oseba v vseh svojih razsežnostih, vključno z duhovno: poenotena celota, v kateri se v teku življenja usklajujejo biološke in duhovne, kulturne in odnosne, načrtovalne in okoljske razsežnosti človeškega bitja. To načelo, na katerem temelji etični statut vaše Zveze, usmerja pot in omogoča, da se ne prepustite sterilnim učinkovitostim ali hladnemu izvajanju protokolov. Bolniki so osebe, ki želijo, da bi jih zdravili in ki se želijo čutiti zdravljene, zato je pomembno, da imamo do njih človečen in empatičen odnos.«

Ob tem je papež poudaril, da so tudi zdravstveni delavci osebe in potrebujejo nekoga, ki skrbi zanje: in sicer s priznanjem njihovega dela, zagotavljanjem ustreznih delovnih pogojev in števila zdravstvenega osebja, da bi bila vsem zagotovljena pravica do zdravja. »Vsaka država mora iskati “strategije in sredstva, da bo vsakemu človeku zagotovljen dostop do oskrbe in temeljna pravica do zdravja” (Poslanica za 31. svetovni dan bolnikov). Zdravje ni luksuz! Svet, ki odmetava bolnike in ne pomaga tistim, ki si ne morejo privoščiti zdravljenja, je ciničen in nima prihodnosti. Vedno si zapomnimo: zdravje ni razkošje, je za vse.

Spodbujam vas, da bi vedno gledali na etične vrednote kot na nepogrešljivo oporno točko za vaše poklice. Če so vrednote dobro asimilirane ter združene z znanstvenim znanjem in potrebnimi usposobljenostmi, lahko osebe, ki so vam zaupane, spremljate na najboljši možen način.«

Sveti oče je zdravstvenim tehnikom ob koncu srečanja zaželel, naj jih spremlja materinska priprošnja Device Marije, ki nam jo evangelij predstavlja kot skrbno ženo, ki gre hitro na pomoč svoji sorodnici Elizabeti. »Naj bdi nad vami in nad vašim delom. Iz srca blagoslavljam vas in vaše družine. In prosim vas, da molite zame. Hvala!«