21. januar: Z uma je

Jezus je delal čudeže in z njimi potrjeval, da ni navaden človek, ampak Bog.

Jezus se z vsemi močmi posveča svojemu poslanstvu. Ljudje so ga oblegali, mu prinašali bolnike in ga hoteli poslušati. Takšna gneča je, da še kruha ne utegnejo več pojesti. Nerazumno neobičajne okoliščine. Jezusovi najbližji družinski člani so bili zaskrbljeni. Zato ga sodijo in pravijo: Z uma je!  Nekateri so govorili, da se mu je malo odtrgalo. Jezus je bil resnično izven sebe. Ni ga skrbelo njegovo lastno ugodje in interesi. Ni se ukvarjal z lastno slavo niti z lastnim zdravjem. Smatrali so ga za malo usekanega zato, ker se ni trudil, da bi uresničil svojo voljo, ampak Očetovo voljo, ki je polna ljubezni in zahteva izredno zavzetost. Jezus je bil izven sebe, ker je ves čas sledil navdihom Svetega Duha, ki ga je vabil v popolno podaritev samega sebe.

Jezus jim pokaže, da  s tem ko ga sodijo, sami sebe postavljajo v strašno nevarnost.

S tem nam jasno pokaže, na kakšen odpor tudi v nas lahko naleti Jezusovo delovanje. Sorodnikom, morda smo to tudi mi, jasno pove, da smo njegovi sorodniki le, če mu resnično pripadamo in uresničujemo Božjo voljo. Naša vez z Jezusom je odvisna od našega vedenja v odnosu do Boga. Srčika Jezusove osebnosti je spolnjevanje Očetove volje. Z njim smo lahko povezani le tako, da smo poslušni Bogu. Jezus ve, kaj hoče Bog Oče od njega. Po njem Bog Oče tudi nam kaže, kakšna je njegova volja za nas in za vse: vsem pokazati Njegovo ljubezen in iz nje zajemati za pravi odnos do sebe, drugih in stvarstva. Biti moramo prinašalci miru in ljubezni.

Na žalost se večkrat zgodi, da sklepamo kompromise z ljudmi, ki ne sledijo Bogu in nas hočejo spraviti na napačno pot. Zato se vsak dan trudimo za živo in močno vero v Jezusa Kristusa tako, da prosimo Boga za milost vere, upanja in ljubezni. On naj nam pomaga, da ga bomo prepoznavali v vsakdanjih dogodkih in ga častili v Duhu in resnici.

Jezus pa je pripravil popoln dar.  Jezus je uresničil popolno daritev. Zunanje stvari je lahko darovati Bogu. Najtežje je podariti samega sebe. Jezus pa nam je pokazal to pot: Podariti samega sebe, se dati na razpolago Božji ljubezni, v službo bratov in sester, do te mere, da s tem ogroziš svoje lastno življenje.

Jezus je takšno osebno daritev zmogel zato ker je bil čistega srca in celovit. Ni ga mučila sebičnost in se ji ni vdajal, kakor mi. Samega sebe je lahko podaril, ker ga je velikodušno navdihoval Sveti Duh. Njegova daritev je prelito kri preobrazila v kri zaveze, ki očiščuje in posvečuje. Jezus je bil resnično zunaj sebe (iz uma), nor od ljubezni, ki je obrodila življenje za vse.

Če se ozremo v življenje svetnikov, odkrijemo podobno očitanje s strani bližnjih: zmešalo se mu je, postal je verski fanatik…” (Ignacij Lojolski, Frančišek Asiški…) Božja norost je modrejša od človeške modrosti, ker izhaja iz ljubezni in zato rešuje, oživlja in podarja sebe = Življenje.

Prosimo za milost, da bi lahko vsak dan znova v moči Svetega Duha izšli iz svoje sebičnosti in sodelovali pri Božji ljubezni do slehernega človeka. Resnično krščanstvo je v tem, da se damo na razpolago Božji ljubezni, danes in tukaj. Tako, da imamo radi konkretne brate in sestre. Božje kraljestvo je kraljestvo ljubezni,  vzajemnega podarjanja.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ