27. januar: Božje kraljestvo je kakor seme vrženo v zemljo

Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri.  Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav.

Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje.

Kmet, ki v gredi seje seme, se zaveda, koliko je truda in skrbi, koliko dela in načrtovanja, ki ga vloži v kmetovanje. Ve pa tudi, da je odločilnih mnogo drugih stvari, na katere sploh nima vpliva, kot sta vreme in okolje , ki pa sta za dobro letino nujno potrebna. Ljudje, ki so zelo povezani z naravo in so neposredno odvisni od tega, kar jim rodi zemlja, imajo izostren čut za to, da si najboljšega, najlepšega in najžlahtnejšega ne morejo pridelati sami, da si tega ne morejo pridobiti zgolj z lastnim trudom in delom, ampak da jim je to podarjeno. Človek si sicer lahko izbere najboljši in najprimernejši čas za setev, kontrolira lahko kvaliteto semena, zorje njivo, pognoji in pripravi zemljo, a seme mora rasti samo, ali pa v najslabšem primeru sploh ne raste. Niti velikost semena ni odločilna za bogastvo in obilno žetev.

To je prispodoba božjega kraljestva. Povabljeni smo, da vsak doprinese svoj delež za rast božjega kraljestva, v semenu pa skrivnostno biva že vsa rast, podarjena od Boga. On je tudi tisti, ki v svoji dobroti vse dopolni. Kakšno zaupanje ima Bog do nas. In hkrati kakšna razbremenitev za nas, v zavesti, da ni treba vsega storiti nam samim. Trudimo se po svojih močeh, v trdnem zaupanju v Boga, da On dopolni, česar mi ne zmoremo. 

Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo, ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.

Božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ