Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom:           » Kako, da še nimate vere?«

Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne zanima zanje, da mu zanje ni dosti mar.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje načrte, svoje navade. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti.

 »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum za življenje v vsaki situaciji. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.

Skratka, ne vem kako je z vami, sam pa lahko rečem, da občasno tudi sam kličem Jezusu podobno kot učenci med viharjem: Ti ni mar? Ti ni mar za stanje Cerkve pri nas, Tri ni mar za gospodarski položaj, ko me kaj boli, ti ni mar, ko slišim o hudih dogodkih naokrog po svetu , ti ni mar… Kot da Bogu ni mar, kot da spi, kot da mu je vseeno, kot da ga ni, kot da ni tisto, za kar se nam je razodel …

To mu po navadi rečemo, ko se vržemo v krivdi v neustavljivo živčno garanje, kot so učenci neutrudno metali vodo iz čolna.  Hudič nam navdihne misel, da se bomo rešili iz viharjev življenja sami. In niti pri tem se Jezus ne zgane, da bi pomagal, on dremlje. No, če lahko ustavi vihar, mu res ni treba tja v en dan pretegovati mišic. Ampak to se nam sredi zaletavanja pogosto ne posveti – mi bi radi, da bi Bog delal po naših načrtih in nismo še odprti za njegov Načrt. Vedno znova pozabimo, koga imamo v čolnu – in zganjamo paniko zaradi vsakdanjosti.

Zato je vse, kar je potrebno, da v svojem življenju “zbudimo Jezusa”. Da se med svojim vsakodnevnim živčnim hitenjem toliko ustavimo, da se spomnimo nanj, ki je na krmi našega življenja, in se odpremo za njegovo pomoč. On bo pomagal več kot si mislimo!


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ