16. februar: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«
je bilo vprašanje, s katerim je Jezus izzval učence, da povedo, za koga ga imajo. Za mnoge je bil Jezus eden izmed prerokov. To je pomenilo, da so ga radi poslušali, mu občasno sledili, potem pa šli spet po svoje. Izpoved apostola Petra je bila drugačna. Zanj je Jezus »Kristus, Sin živega Boga.« Kar pomeni, da se je zanj, ob Jezusu življenje spreminjalo. Ko ga je spoznal, ni bil več navaden ribič, ampak je postajal ribič ljudi. Jezusu ni sledil občasno, ampak je na njem začel graditi svoje življenje. Zgodilo se je to, kar je Jezus povedal o njem. Postal je temelj novega občestva, Cerkve. Dal mu je oblast razvezovati in zavezovati. Skratka, kakršna je izpoved vere, takšno je življenje, bi lahko rekli.
Kdo pa je za nas Jezus? Če pogledamo okrog sebe, je Jezus za večino kristjanov tisti, ki napolni cerkve za blagoslov jedi in ob slovesnostih kot so birma in prvo sveto obhajilo.
Kaj se je zgodilo z našo vero? Vzgojo smo usmerili v spolnjevanje pravil, vera je postala skupek moralnih norm, način življenja, ki se kaže predvsem navzven. Če vprašate, kdo je kristjan, bo splošen odgovor: tisti, ki hodi ob nedeljah k maši, ki ima vse zakramente ipd. Gre za neko tradicijo, navado in zunanji izgled.
Vse to ni slabo, ampak manjka temelj in ta temelj je Jezus sam. Kako? Naša vera je vera v Jezusa Kristusa. Naša vera je hoditi z Jezusom skozi življenje. Središče življenja za kristjana naj bi bila živa Božja beseda, ki vsak trenutek vabi k razmišljanju. Če to povežemo z Jezusovimi besedami iz evangelija, pomeni hoditi z Jezusom: razvezovati in zavezovati. Torej ob Jezusu vse stoji in pade.
Verovati pomeni postaviti Kristusa za vodilo, tvegati čudaštvo. Biti čuden, biti čudak, ko Bog od nas pričakuje bolj radikalne, nenavadne odločitve ipd.
Naša vera ni obhajanje zakramentov kot središče življenja. Vsi zakramenti so le opora v hoji za Jezusom. Kristjan naj bi se zavedal, da bo brez molitve in zakramentov težko sledil Jezusu na vsakem koraku. Kajti njegovi koraki so težki. Pot skozi življenje z Jezusom je ozka in strma. Ker smo pozabili, da je temelj naše vere hoja z Jezusom, so tudi zakramenti postali nepotrebni, stvar navade. Vrnitev k bistvu vidim v premišljevanju božje besede, v tem, da si jo prizadevamo vzeti za res. Da bi prišli do tiste točke, ko bomo na vse naše življenje gledali v luči evangelija. Potem bodo tudi vsi zakramenti in vse lepe navade ponovno dobile dušo.
Zapisal: Ervin Mozetič
Foto: Photocreo
Obj.: HŠ
Povej naprej.
Oglejte si še
