22. februar: Pepelnica

Dobra dela – kaj bi radi z njimi? In kakšen je namen posta? Dobra dela so izraz ljubezni do bližnjega. Ali je res najpomembnejše, da bližnji dobi nekaj denarja, ki se mu bomo odpovedali? Dobra dela vabijo, da se umirimo v sebi in vzamemo nase križ razpetosti med delom in pogovorom, med tihoto in besedo. Dobra dela pomagajo, da v sebi v sebi razjasnimo pogled na bližnjega, da bi ga videli v globini in odgovorili na resnično potrebo.

Kaj bi radi dosegli s pomnoženimi molitvami? Lepo je, če bi radi stopili v stik z Bogom. Lepo je, če se v postu odločimo za več molitve, vendar ne na račun bližnjega! V nas mora ostajati razpetost med delom in molitvijo, med telesnimi in duhovnimi skrbmi. Post te napetosti ne bo odpravil, nauči nas lahko le nositi ta križ! Odnos z Bogom mora biti prepleten z ljubeznijo do bližnjega in ljubezen do bližnjega mora izvirati iz odnosa do Boga. Post, ki ne poglablja celotne razsežnosti našega bivanja, je zgrešen!

In nazadnje telesni post: čemu je odpoved v hrani namenjena? Post je še posebej namenjen temu, da se srečamo sami s seboj. Da se srečamo z napetostjo med izpolnjenimi in neizpolnjenimi hrepenenji.

Kaj bomo s postom, je resno vprašanje? Ne gre za preproste vaje, ki jih bomo ‘obkljukali’, ampak za vprašanje razpetosti, na katero nas post želi najprej spomniti.

Post, ki ga želi Bog od nas je v sprejemanju križa razpetosti. Nositi nemoč in hrepenenja v sebi. Živeti z neizpolnjenostjo in hrepeneti po popolnosti.. Ni lahko nositi v sebi nebesa in ostajati na zemlji, a to je veličina Jezusove zmage. Samo takšna je lahko zmaga kristjana, tj. zmaga križa!

Več kot dve leti je, odkar nas je zadela pandemija in odkar smo si morali nadeti zaščitne maske – če smo to hoteli ali ne. Človeka (pa čeprav je to morda naš znanec) je včasih pod masko težko prepoznati, saj se vidijo le njegove oči, dobršen del obraza pa je skrit. Dozdeva se mi, da je »trenutna« situacija z maskami le vizualni odraz siceršnjega stanja v družbi. Danes dajemo velik poudarek vizualizaciji, besedičenju, popolnosti … Naj si bo to preko reklamnih panojev, slikovnih in tekstovnih objav na družbenih omrežjih, idealiziranemu prikazu družbenega/družinskega/zakonskega življenja idr.

Vse to je bolj ali manj le naša želja, naš ideal; a ker si želimo takšnih idealov (oz. nam jih umetno vsiljujejo), potem maskiramo našo realnost, stvari umetno olepšujemo, »šminkamo«. Pomembno je le, da lepo izgleda navzven, da o nas govorijo lepo, da smo opaženi, da smo v trendu trenutnih standardov …

A pod to masko je stvarnost velikokrat povsem drugačna. Idealiziran prešeren nasmeh (in idealno beli zobje) pogostokrat zamenjajo žalostne ustnice, na obrazu prevladujejo strah, jeza in skrb.

Pandemija nas je v marsičem razgalila, nas primorala pokazati naš realni obraz, brez maske.

Dolgo smo nosili maske tudi v lastnih družinah. Pa ne samo, da bomo do sosedov in prijateljev delovali kot dobra družina. Tudi znotraj družin smo skrivali realnost naših odnosov, odtujenosti, zamer.

Ko pa smo morali na nekaj deset kvadratnih metrih kar naenkrat skupaj preživeti cel dan, pa nam maskiranje kar naenkrat ni več uspevalo. Pokazal se je naš pravi obraz.

In Bogu hvala za to! Če smo (končno) ugotovili oz. si priznali, da se tudi pri nas (s)kregamo, smo jezni drug na drugega, bi se včasih najraje kar stepli ali pa med seboj ne bi govorili kak dan.

Odrgnine, rane in druge poškodbe v naših družinah oz. medsebojnih odnosih je mogoče (po)zdraviti le, če jih najprej sploh opazimo, si jih priznamo … in da jih dovolimo pozdraviti.

Kristjani imamo odličnega Zdravnika, ki dobro ve, kaj pomeni imeti rane!

Zadnje dve leti smo recimo v družinah veliko časa preživeli skupaj, za kar ste lahko resnično hvaležni. Hkrati pa je to bilo obdobje, ki je le še dodatno poudarilo področja, kjer sem kot mož oz. oče, mati in žena,  najbolj ranjen, šibek oz. »podhranjen«. Zato je potreben postni čas, ko se bomo trudili za nasmeh, skupno mizo, molitev, zahvaljevanje, odpovedjo in tišino.

Odstraniti masko s svojega obraza, srca, duše … – to je edina pot do ozdravljenja lastne notranjosti, ozdravljenja naših medsebojnih odnosov. In prav blagodejno je spoznanje, da je Jezus prišel na svet ravno zaradi tega … da bi pozdravil bolne, ranjene.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Photocreo

Obj.: HŠ