23. februar: Naj vzame svoj križ

Zdi se mi, da se pogosto ujamemo v razmišljanje in stališče, da bi našo vero zgolj praznovali in nikakor ne bi bili potrpežljivi in vztrajni v preprostosti. A Jezus nas na vsakem koraku vabi, naj vendarle dojamemo hojo za njim kot veselo življenje s križem. Križ prinaša polnost, brez križa se prav tisto, kar iščemo, izgubi.

Odpovedati se samemu sebi, vzeti svoj križ.« Kako naj bi prepričal ljudi,
ki od jutra do večera ne delajo drugega, kot poveličujejo uspešnost in
uveljavljanje samega sebe, da bi sprejeli besede, kot so današnje?
Krščanska pot odrešenja je v »hoji za Jezusom« in hoja za Jezusom je v
»odpovedovanju samemu sebi in v sprejemanju lastnega križa«. Pred
časom smo imeli priložnost, da smo razmišljali o nošenju križa. Zato se
tokrat osredotočimo na prvi izraz: »Odpovedati se samemu sebi.« Toda že
na začetku moramo razlikovati naslednje: Jezus ne zahteva, da se
odpovemo »temu, kar smo«, ampak tistemu, »kar smo postali.« Mi smo
Božja podoba, zato smo nekaj »zelo dobrega«, kot je rekel Bog takoj, ko je
ustvaril moža in ženo. Ni se nam torej treba odpovedati temu, kar je
ustvaril Bog, ampak onemu, kar smo naredili mi, ko smo zlorabljali svojo
svobodo. Takrat so se v nas prebudila hudobna nagnjenja, greh, vse tiste
stvari, ki so pozneje prekrile našo izvirno podobo. »Odpovedati se« torej
dejansko pomeni »najti«, kakor razlaga Jezus sam: »Kdor izgubi svoje
življenje, ga bo našel.« »Odpovedati se« je edini pravi način, da se lahko
uresničimo

To pa pomeni:

Hoditi, ne stati. Napor je v tem, da moram vedno znova vstati, bodisi ob padcu bodisi od počitka. Pravi mir je v tem, da sprejemamo križ hoje za Jezusom in se v tem umirimo.

Razmišljati, ne spati. Križ polnega življenja je v hoji za Jezusom. Je napor, ki prinaša veselje, a odločiti se moramo zanj vedno znova. Umirati moramo skušnjavam »izklapljanja« in ugodja.

Križ je biti zvest resnici: radikalno, brezkompromisno, do konca, tudi do tveganja obsodbe in »izobčenja«. A Jezus je radikalen. Hoje za njim ni, če resnici nismo zvesti.

Če smo dosledni, bomo pogosto čudni. Čudni zato, ker se bomo ustavljali pri stvareh, ki so za druge brezpredmetne, nepomembne. Čudni zato, ker ne bomo sposobni urediti odnosov »bolj elegantno«, tako kot jih ureja ves svet..

Na tej poti pa nikakor ne bomo sami, saj nas obdaja velik oblak Bogu zvestih pričevalcev: »Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.« (Pismo Hebrejcem 12,1–3)

Hoditi za Jezusom pomeni iti po poti križa: preizkušenj, tveganj in hoje po strmi in ozki poti v življenje. Splača se, a je naporno. Jezus želi, da ne nasedamo lažni logiki užitka, ki jo vodi satan sam. Vabi nas po poti križa, kjer nas spremlja in vztrajno čaka on sam.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Photocreo

Obj.: HŠ