24. februar: Da bi imeli veselje

Krščanstvo se vedno znova razume kot vero skrušencev, potrtežev, tako rekoč depresivcev, ki se mečejo po tleh od obupa nad lastno moralno umazanijo. Mrka resnoba stoječih pod križem, vedno znova preštevajoč, kako nas je malo, v osuplem obupu nad gnusobo lastnih grehov. Ampak če se naša vera ustavi na tem mestu, postane vera greha, tako rekoč satanizem.

Mi pa ne verujemo v greh, pač pa v odrešenje. Nismo le verniki velikega petka, pač pa tudi velike nedelje. Jezus nas vabi, naj hodimo v njegovi ljubezni – jarem, pravi, je prijeten. Hudičeva skušnjava in prevara je, ki nam hoče kazati, da nam je Bog (zlobno?) namenil neke hude, naporne čase, ki se vlečejo vse do smrti – in potem v nebesih neskončni banket.

Ampak v resnici je Jezus prišel, da nam prinese radost, popolno radost. Ne odsotnost vsega trpljenja, preskušenj, vsake žalosti – tako lahko razume kdo evangelij samo iz svojega udobnega naslonjača na hrbtih izkoriščanih. Pač pa gre za to, da se srce – kljub stiski in bolečini – veseli. Kot se je veselilo Marijino srce ob oznanjenju, kljub slutnji ran že od vsega začetka. Ker ljubezen celi rane in blaži bolečino.

Zato Jezus naroča: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.  Kristusova ljubezen do nas, ubogih grešnikov, je neskončna. Presega naše dojemanje. Le kako bi mogli razumeti njegovo ljubezen, da se je za nas učlovečil in za nas na križu umrl. To ljubezen lahko zaznamo le, če se mu predamo, če postanemo njegovi. Ob njem se lahko ogreje in vname naše srce. Vname od silne Božje ljubezni, ki jo z vero posredujemo bližnjim, kakor tudi onim, ki so pogosto oddaljeni od nas.
Žal nas hitro na tej poti ljubezni ustavijo nepomembne stvari: denar, položaj, ugled in ostale nečimrnosti. V družbi, ki se peha za dobičkom, nam svete stvari postajajo nepomembne. Vero potiskamo v kot omare našega življenja, kakor nepotreben okras. Pozabljamo na nedelje in praznike. Pozabljamo na sočloveka. Pogosto kažemo s prstom na ljudi, ki so drugačni.
Jezus pravi: Ljubite se med seboj! Imejte se radi, podpirajte se in si ne mečite polen pod noge. Ljubite se! Ljubezen je naša Bogo podobnost. To ljubezen nam je vtisnil v srce, ko nas je poklical v življenje, ko nas je sprejel pri krstu, ko nam je pri birmi podelil svojega Duha, ki je vez ljubezni.
On vse dela novo; novo nebo, novo zemljo, novi Jeruzalem… novo zapoved. On nas dela zaradi ljubezni vesele, srečne.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Photocreo

Obj.: HŠ