27. februar: Gospod, kdaj smo te videli lačnega …

Objavljeno: 25. 02. 2023

|

27. februar: Gospod, kdaj smo te videli lačnega …

V evangeliju me tokrat nagovarja predvsem vprašanje oz. začudenje enih in drugih: Gospod, kdaj smo te videli lačnega … Ni mi čudno, da se čudijo tisti, ki jih je poslal proč, ker ga niso videli, preseneča me, da ga niso opazili tudi tisti, ki so mu stregli. Da bi premagali slepoto, se moramo zagotovo pošteno potruditi. Najbrž nikomur ni lahko videti Jezusa v ljudeh okrog sebe.

Prilika o sodbi časov nam mogoče ponuja odgovor, po čem lahko presojamo, ali resnično poznamo Jezusa ali ne in ali nas bo lahko prepoznal ali ne; ter ali delamo krivico ali ne. Kajti tistim, o katerih govori Jezus v priliki, očitno ni jasno, da so si v življenju prislužili zavrženost ali sprejetost. Ta nejasnost ostaja tudi  v priliki o sodbi časov.

V tej priliki jasno dvoje: Nihče ni vedel, kdaj si je prislužil odrešenje niti kdaj pogubljenje. Kakor refren se ponavlja: Kdaj smo te videli … Videti, je torej ključ, da bi lahko prav delali. Kajti če ne vidimo, tvegamo, da delamo narobe. Kaj pa je krivica oz. nepostavnost? V priliki o sodbi pove Jezus, kaj je krivica: Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti,… Poznati Jezusa, pomeni prepoznati stisko in odgovoriti nanjo. Delati krivico, pa pomeni ne prepoznati in ne odgovoriti.

Temelj našega življenja naj bi bil torej prepoznavanje stisk, videti drugega in odgovoriti na njegovo stisko. Ko bomo prepoznavali, videli in odgovarjali, bomo srečevali Kristusa.

Vztrajno iskanje, kdo so ubogi, me je pripeljalo, da smo ubogi prav vsi. Ubogi smo, ker smo ranjeni, ubogi smo, ker iz ran ravnamo nesvobodno, ubogi smo, ker se bojimo prepoznati sami sebe in pogosto zato križamo nedolžnega. Prepričan sem, da ne bomo nikoli predobro poznali ne svoje ne tuje ranjenosti in stiske. Nikoli ne bomo dovolj dobro odgovorili ne na eno ne na drugo.

 Učiti se prepoznavati stisko in odgovarjati nanjo sta dva temeljna elementa hoje skozi ozka vrata do odrešenja. Ko bomo lahko rekli, poznam stisko drugega, vem kaj je in poskušal sem se mu na vse načine približati, takrat imamo upanje, da bomo slišali Gospoda: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!

Jezus trka na vrata svojih bratov in svojih sester: na naša vrata, na vrata naših src, na vrata svoje Cerkve.

Danes se bojimo opredeliti za resnico, bojimo se upreti javnemu mnenju, bojimo se ustaviti lažne govorice – in namesto da bi obiskali zaprtega v ječi govoric, mečemo kamenje v zamrežena okna. Danes nas je strah, da bi si umazali roke z javnimi grešniki, strah nas je, da ne bomo uspeli v pomoči, strah nas je ponižanja z vseh strani – in ne ponudimo roke lačnemu in žejnemu. Zaradi naših bojazni in zaradi naše brezbrižnosti je križana množica mladih, ki umira brez smisla, brez upanja, brez cilja. Mi pa govorimo, saj smo storili vse. Zaradi naše slepote narašča množica izkoriščanih in lačnih. Lažje nam je poskrbeti le zase. Zaradi lagodja, ko se zavijemo v molk, lahko trpi krivico naš bližnji v družini, redovni skupnosti, soseski, ko se ne more braniti. In še in še. Naj bo v postnem konec naše slepote, naj bo začetek novega pričakovanja veselega oznanila. Odprimo srca, da bi videli Gospoda lačnega, da bi videli čas njegovega obiskanja.


Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Photocreo

Obj.: HŠ

Povej naprej.