28. februar: Vprašanje molitve

O tem je že veliko napisanega in izgovorjenega in nikdar se ne moremo dobro približati temu krščanskemu pojmu. Molitev je rešitev za vsako življenjsko težavo, toda kakšna naj bo ta molitev. Jezus nam pravi: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7) Včasih se mi zdi, da moramo pri molitvi izpolniti neko določeno normo. Nobena odvečna beseda ne bo ganila nebeškega Očeta, ker molitev ni izgovarjanje nekih magičnih obrazcev. Molitev je dejanje vere: »Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.«

Pri molitvi ne gre namreč toliko za besede, temveč gre za dejanje. Ko gre Jezus na goro molit, evangeliji ne pove nič o Njegovih besedah, temveč govori o dejanju: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu« (Lk 6,12). Ko želimo Boga razžaliti z grehom, ne potrebujemo veliko besed, kajti: ko krademo, nečistujemo, ubijamo, malikujemo itd. tega ne počnemo z besedami. Temveč predvsem z dejanji.

Jezus torej ni molil samo z besedami, temveč s celim svojim telesom. S celim telesom je tako goreče molil, da je v Getsemanskem vrtu potil krvavi pot. Ko smo torej pri sveti maši, pri sveti maši sodeluje celo naše telo, da bi duša čimveč pridobila: ko stojimo, sedimo ali klečimo. To ni cerkvena gimnastika, to je telesno sodelovanje. Zato sta sveta maša, posebej nedeljska in češčenje Najsvetejšega Zakramenta najboljša in najučinkovitejša načina molitve.

In ko smo pred Najsvetejšim zakramentom, ni bistvena količina besed, ki jih izgovorimo, ali mislimo, temveč naša telesna prisotnost. Zakaj ko grešimo, ne grešimo samo v mislih ali besedah, temveč tudi v dejanjih. Zato tudi, ko molimo, molimo ne samo v mislih ali besedah, temveč v dejanju.

Danes se po mojem ni treba bati tega, pred čem svari Jezus, da bi namreč ob molitvi blebetali ali preveč govorili. Danes naj bi se bolj bali tega, da ljudje sploh ne govorijo več z Bogom. Če se molitev, pogovor z Bogom, izgubi ali pozabi, izgubimo temeljno lastnost in kvaliteto našega življenja. Ob molitvi namreč spoznamo in se zavedamo, da navsezadnje našega življenja nimamo v lastnih rokah, temveč smo odvisni od okoliščin, soljudi in Boga. Če v molitvi za nekaj prosimo, se za nekaj zahvalimo, potem nam to lajša življenje, saj lahko to, kar nas mogoče skrbi in teži, zaupamo nekomu, ki nam je vedno blizu in spremlja naše življenje.

Ravno postni čas je zelo dobra in lepa priložnost, da pogledamo in premislimo, kaj nam molitev pomeni in kako jo lahko vključimo v naš vsakdanjik.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Photocreo

Obj.: HŠ