7. marec: Mojzesovo stolico
Ni nam treba prav dolgo brati Nove zaveze, da bi razumeli Jezusovo razočaranje nad farizeji. Jezus večkrat ponovi ter celo na dolgo in široko opisuje vse njihove napake in pomanjkljivosti.
Kdo so sploh bili farizeji? Da bi farizeje bolje razumeli, moramo proučiti njihovo ime in kulturno ozadje. Različni učenjaki nam ponujajo takšen opis te verske skupine:
Ime je očitno povezano z besedo paras, ki pomeni razdeliti, ločiti. To nam ponuja dve mogoči razlagi: ločeni in razlagalci (ljudje, ki so ločevali Sveto pismo na posamezne odlomke in ga razlagali) … Toda od koga so se ločili?
Na splošno velja, da so se ločili od “preprostih ljudi, kmetov”. To je bila oznaka za nepismene in nekultivirane podeželane, kmete, ki jih je nepismenost ovirala pri popolni zvestobi verskim dolžnostim, kot sta na primer dajanje desetine in čistost.
Drugi jih opisujejo kot preveč gorečo politično stranko, ki jo je družba ogrožala, zato so se ločili od ljudi, posebej tistih, ki so jih imeli za “nesvete”. Ne glede na to, kakšna je bila zgodovinska stvarnost, jih Jezus nikoli ni slikal v prijetni luči.
Ena izmed posebnih poti do svetosti zanje je bila, da so postavili “ograjo” okoli Mojzesove postave. To je povzročilo na stotine manjših zakonov, ki naj bi ljudem preprečevali kršenje temeljne postave, deset Božjih zapovedi.
Po nekaterih izračunih so farizeji razvili sistem 613 zakonov, 365 prepovedi in 248 zapovedi. Zaradi tega in še marsičesa drugega je Jezus farizejem očital, da “zaklepajo” nebeško kraljestvo, saj je bilo po njihovem skoraj nemogoče, da bi bili ljudje lahko pravični v Božjih očeh.
Poleg tega je med vodje farizejev počasi pronicala korupcija in nekateri so postali hinavci, saj so ljudem narekovali zakone, ki jih sami niso upoštevali
Medtem ko so nekateri farizeji postali najglasnejši Jezusovi nasprotniki, pa evangelij po Janezu govori o Nikodemu, farizeju, ki se je pridružil Jezusu, da bi prisluhnil njegovemu nauku, pozneje pa je Jožefu iz Arimateje pomagal Jezusa položiti v grob.
Zgodovinsko so imeli farizeji v svoji sredini veliko svetih mož, a tudi veliko takih, ki so podlegli skušnjavam časa.
Jezus svari pred pogosta hibo tistih, ki imajo oblast in so podobni farizejem. To je, da od drugih zahtevajo stvari, čeprav upravičene, ki pa jih oni osebno ne udejanjajo. Živijo dvojno življenje. S takšno držo se zelo slabo izvaja oblast, ki bi morala za svojo največjo moč imeti svoj dober zgled, oblast izhaja iz dobrega zgleda in tako pomagati drugim, da izvršujejo to, kar je prav in kar je dolžnost ter jih podpirati med preizkušnjami, s katerimi se srečujejo na poti dobrega. Oblast je pomoč, toda če se jo izvaja na slab način, postane neznosna, saj ne omogoča ljudem njihove rasti in ustvarja ozračje nezaupanja in nasprotovanja in tudi korupcije.
Naj nam Devica Marija, ‘kot nihče ponižna in visoka’ (Dante, Raj, XXXIII., 2), pomaga s svojo materinsko priprošnjo zbežati stran od napuha in nečimrnosti, da bomo dojemljivi za ljubezen, ki prihaja od Boga, za službo našim bratom in sestram ter za njihovo veselje, ki bo tudi naše.
Zapisal: Ervin Mozetič
Foto: czarny_bez /Getty images
Obj.: HŠ