9. marec: Bogatin in Lazar

V zgodbi, ki jo pripoveduje Jezus na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, na drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem, bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo.

Jezus kaže na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne poveličuje uboštva in ne obsoja bogastva. Poudarja pa solidarnost. Če smo v življenju solidarni, nam je obenem zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo Božji pogled in sočutje do vsakega človeka. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili.

V igri je življenje. Če ljubimo, ga imamo, če ne, ga izgubljamo. Z ljubeznijo pridobivamo  svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam, življenje pridobivam, če pa ne, ga izgubljam. To merilo velja za vse, tudi za bogataše.

Jezus nam kaže Božjo misel o človeku zato, da bi mi življenje usmerili v pravo smer. Ne želi nas zastraševati, saj govori umirjeno in po domače. Razkriva nam skrivnost življenja. Pokaže nam, kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. On nas prepriča, da se zaradi sožitja in domačnosti z Bogom tudi drug do drugega obnašamo kot brat ali sestra.

S priliko nam Jezus kaže, kako lahko tudi mi prav živimo. Bogataš je brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga sebe pomešamo  s tem, kar uporabljamo, in na koncu postanemo sužnji  stvarem. Nimamo  več imena in istovetnosti. Če hočemo  imeti življenje zgolj iz bogastva, to pomeni, da smo  pozabili  Boga in prezrli  sočloveka, ki za nas  ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda, zato ni nikdar videl ničesar resničnega. To je pot, ki jo moramo  tudi sami prehoditi, preden spoznamo  in priznamo  resnico življenja. S tem ko prilika omenja, kaj se je bogatašu dogajalo v peklu, tudi nas spodbuja, da bi že danes dvignili  pogled in spregledali resnico ter življenje vzeli resno – kot dar, ki se veča, če ga deliš  z drugimi, in izginja, če ga hočeš  zadržati zase.

Ni dovolj, da svoje dobrine razdelimo, do reveža moramo biti tudi pozorni  in skrbni. Zaradi skrbi namreč naša razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če delimo dobrine iz skrbi za človeka, je naša  skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrok, ne le za nas . On je postal naš bližnji, ki ga dosežemo  v svojih bližnjih.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: czarny_bez /Getty images

Obj.: HŠ