13. marec: On pa je šel sredi med njimi

Včasih je dobro vedeti od kod kdo izhaja. Drugič pa nas omejuje. Še pri Jezusu se je zataknilo. Za sokrajane je bil pač eden izmed mnogih. In glede tega si niti ni delal iluzij ali kaj dosti poskušal spremeniti. Morda je celo tako, da morajo ideje in teorije vedno biti karseda razvidne in sledljive, za ljudi pa naj velja, da vedno ostanejo skrivnost. Zdržati moramo v tem, da drugih nikoli do konca ne razumemo, ne obvladamo, ne zajamemo. Kolikokrat se s tem srečam pri starših otrok – ko jih še odraslih kar ne morejo spustiti izpod svojega nadzora. Tudi verskega. In se potem čudijo, če otroci vero zapustijo.

Drugi mi vedno ostaja skrivnost – vedno se lahko spremeni, milost lahko vedno odpre od greha ranjeno srce. Bodimo zato med seboj široki, odprti, sprejemajoči. In pa ne postavljajmo s svojimi predstavami meja božji milosti – Duh veje, kjer hoče.

Koliko je današnjih ljudi, tudi kristjanov, ki so Boga zavrgli in izrinili iz svojega življenja. So samozadostni in mislijo, da ga ne potrebujejo; obisk maše, druženje z Bogom in vernimi so zamenjali za obiske športnih prireditev in v zadnjem času predvsem večjih trgovskih središč; svoje otroke pa prej kot v cerkev ali k verouku pošiljajo na treninge in zunajšolske dejavnosti; namesto da bi jih spremljali k maši in bili z njimi, jih pripeljejo le do cerkvenih vrat, po maši pa pridejo ponje.

Tudi zaradi otrok nas Bog nikoli ne zapusti, kljub vsem našim napakam, slabostim in samozadostnosti, ko mislimo, da v življenju nikogar ne potrebujem Bog vedno hodi med nami; nad nami ne obupa, ampak potrpežljivo čaka. Čaka na trenutek, ko ga bomo spet potrebovali, ga našli in se vrnili k njemu. Z ljubeznijo nas bo sprejel, kakor dobri starši sprejmejo svoje “že izgubljene” otroke.

Mnogi ljudje so lačni duhovnosti; v temi iščejo luč, potrebujejo nekoga, v katerega lahko verujejo in mu zaupajo; nekoga, ki jih bo poslušal in jim bo dajal varnost in zavetje; nekoga, “ki bo šel sredi med njimi” , ne glede na to, če ga bodo ali so ga pahnili iz svojega življenja.

Pomislimo na naš čas. Razočaranje tudi nam ni tuje. Na nas pritiskajo različna bremena. Lačni smo smisla in notranjega miru. To znajo dobro izkoristiti trgovci, politiki in avtorji raznih priročnikov za premagovanje stresa in za pridobivanje samozavesti. Družba reklamira bližnjice, po katerih naj bi se za ceno lastnih hrepenenj izognili bolečini in naporu. Si mar res želimo zgolj takšnega odrešenja?Množica, ki je sledila Jezusu, je razočarana in še vedno lačna obstala na mestu. Mi pa pojdimo dalje. Poiščimo njega, ki prinaša več, kot upamo pričakovati. Vzemimo njegovo obljubo Božjega kraljestva zares.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: czarny_bez /Getty images

Obj.: HŠ