18. marec: Sveti Jožef
Jožefa si vse prevečkrat predstavljamo kot prijetnega starega tesarja, ki je po angelovem naročilu vzel Marijo za svojo ženo, da ni bila ravno sama z Jezusom, ga morda celo pomagal nekoliko vzgajati in nato enkrat v času Jezusovega odraščanja umrl. Skratka, nič posebnega.
Kot prvo, sveti Jožef najbrž ni bil starček. Morda je bil, podobno kot Marija, še najstnik. Ampak njegov odziv na angelov obisk v sanjah, priča o tem, da je bil zrel mož globoke vere. Izkazal je ogromno zaupanja v Gospoda in poguma, ko po angelovem naročilu Marije ni odslovil ter jo tako obvaroval pred javnim sramotenjem in morda celo pred smrtjo.
Nato sta se morala Jožef in visoko noseča Marija nekaj dni pred Jezusovim rojstvom odpraviti iz Nazareta v Betlehem. Za Marijo je bila ta pot vse prej kot lahka … V teh trenutkih je sveti Jožef še konkretneje začel živeti svojo poklicanost Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta. V potrpežljivosti in dobrosrčnosti ob svoji od poti utrujeni ženi. V nežnih besedah spodbude in nazadnje na cilju v neomajni vztrajnosti iskanja prenočišča.
Še v isti noči je v svoje naročje in življenje sprejel Jezusa. Nebogljenega dojenčka, vsemogočnega Boga, ki je popolnoma zaupal v Jožefovo varstvo. Kmalu je Jožef vlogo zaščitnika družine izkusil zelo konkretno, ko so morali pred Herodom bežati v Egipt. Tam je znova in znova izkazoval svojo skrbnost, ko je bilo treba najti nastanitev in zaposlitev za preživljanje družine.
Mlada družina je ostala v Egiptu, dokler se Jožefu ni v sanjah spet prikazal Gospodov angel in mu naročil, naj se z družino vrne v deželo Izraelcev. Vsakič, ko se je Jožefu v sanjah prikazal Gospodov angel, je brez obotavljanja vstal in opravil, kar mu je velel. Samo pokončen mož je zmožen takšne ponižnosti pred Gospodom.
Videti je, da se je z vrnitvijo v Nazaret Jožefovo življenje umirilo. Ali pa tudi ne … to boste verjetno najbolje vedeli tisti z majhnimi in malo manj majhnimi otroki. Že res, da je Jezus Božji sin in pravi Bog, ampak bil je tudi pravi človek, ki je potreboval vzgojo. Čeprav v Svetem pismu tega ne izvemo, je moral Jožef bržkone kdaj povzdigniti glas in grdo pogledati, spet drugič nežno tolažiti Jezusa s potolčenim kolenom. Poleg vseh svojih vrlin pa je verjetno Jezusa naučil tudi marsikatere ročne spretnosti, da mu je lahko pomagal pri delu.
Predstavljam si, da je ves ta čas Jožef bil notranji boj. Bil je mlad mož z lepo mlado ženo, s katero sta živela deviški zakon. Gotovo ga je v bitkah s skušnjavami močno podpiral Sveti Duh, pa vendar je moral svoj pogled nenehno usmerjati v Gospoda in sprejemati posebni načrt za njun zakon. Jožef je v odnosu z Marijo resnično izkusil in živel darovanjsko ljubezen.
V Svetem pismu ga zadnjič srečamo, ko z Marijo zaskrbljeno išče dvanajstletnega Jezusa po jeruzalemskih ulicah. Ko ga najdeta, ne reče ničesar. In tudi mu ni treba, ker je tam, prisoten in skrben. Kot vedno. Zgled očetovske ljubezni.
Sveti Jožef je bil resnično velik mož, ki je svojo veličino živel v ponižnosti pred Gospodom in v podarjajoči ljubezni do Jezusa in Marije. Vsem nam je lahko velik zgled in močan priprošnjik, kot pravi tudi sv. Terezija Velika: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«
Zapisal: Ervin Mozetič
Foto: czarny_bez /Getty images
Obj.: HŠ
Povej naprej.
Oglejte si še
