20. marec: Pojdi tvoj sin živi

Mož je verjel besedi, ki mu jo je Jezus rekel. Ko pa je videl čudež, pa je veroval. Nekako sami začutimo, kar nam Božja beseda govori, da je razlika med verjeti Jezusu in verovati Vanj. Kakšna je torej ta razlika med verjeti in verovati?

Razlika se čuti že v jeziku. Drugemu človeku verjameš, a vanj ne veruješ. Verjameš ideji, besedi, obljubi, veruješ pa v osebo. Verjameš z razumom, ki ga lahko krepijo ali izpodbijajo izkušnje, čustva, lepa in neprijetna, ljubezen in sovraštvo. Veruješ pa, ko se odločiš za “osebo“ z “vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem“. Veruješ v osebo, ker je to, kar si spoznal o njej, resnično in te to napolnjuje. Zato je tako težko, morda nemogoče verovati v človeka, ki mu lahko samo verjameš, dokler te ne razočara. Lahko pa veruješ v Boga, ko enkrat spoznaš, kdo On je, da je On to v resnici in da bo vedno ostal takšen.

Ta gotovost, da Bog je Bog in da je On ta popolnost in trdnost in nespremenljivost, ki jo tako zelo iščeš in po njej hrepeniš, to je vera. Bogu verjameš, kar obljublja in uči, a še več, Vanj veruješ kot v nespremenljivo Gotovost in Ljubezen, ki te nikoli ne bo razočarala. V jeziku začutimo odgovor: Verjameš nekomu, veruješ pa v nekoga. Odločitev za osebo. Vera, ko Jezusu rečeš z vsem srcem: “Moj Gospod in moj Bog.“

Vprašanje je torej: Ali mi Jezusa sprejemamo, ali pa smo ujetniki enega najmočnejših sodobnih malikov: učinkovitosti? Jezusa ni mogoče osvojiti, Jezusa ni mogoče pridobiti.

V evangeljskem odlomku smo slišali o odličnem pričevanju vere. „Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in je šel.“ Nobenega zarotovanja duha bolezni, nobenega klicanja k nebu, nobenih molitev k Očetu. Nič takega, da bi človek pomislil, da je Jezus prošnjo ubogega očeta vzel resno. Pa vse to niti ni bilo potrebno. Vse, kar je bilo potrebno, je bila očetova vera. Ta je bila dovolj velika, da je Jezus naredil čudež.

Vera je odločilnega pomena tudi v našem odnosu do Boga. Ko zaživimo iz Boga in z Bogom, naša vera ni več samo govorjenje o Bogu, ampak postane pričevanje o Bogu. Postane oznanjevanje.

Ob sinovem ozdravljenju je veroval kraljevi uradnik in z njim tudi vsa njegova hiša. Njegovo izkustvo Jezusove moči in usmiljenja je bilo tako močno, da je prepričalo vse, ki so živeli z njim. Ni jih prepričalo njegovo pripovedovanje in najbrž tudi ne otrokovo ozdravljenje. Sami vemo, da nas besede ne prepričajo in ob dejstvih ostajamo nejeverni.

Prepričal jih je ogenj, ki je gorel v njem. Prepričal jih je Jezus, ki ga je sedaj nosil v sebi. Njegovi domači so začutili to ljubezen, ki je razodevala Očetovo in Sinovo navzočnost.

Tudi nam, ljudje ne bodo verjeli na besedo. Lahko napišemo nešteto knjig in člankov, pa zaradi tega ne bo nihče veroval. Lahko organiziramo odlične simpozije in kongrese, pa zaradi njih nihče ne bo veroval. Če pa bodo ljudje začutili, da pišemo o Njem, ki smo ga srečali in ga ljubi naša duša, če bodo videli, da ne govorimo iz glave, ampak pričujemo iz srca, bodo začeli tudi oni iskati Boga, ga sprejemati in verovati vanj.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: czarny_bez /Getty images

Obj.: HŠ