21. marec: Ozdravitev hromega v Betesdi

Ko Jezus vstopi v Betesdo, pokrito kopel pri Ovčjih vratih Jeruzalemskega obzidja, je tam človek, ki je že 38 let bolan. Nato se zgodi nekaj, kar nas prevzame. Jezus ga opazi in ozdravi. Čeprav se nam na prvo žogo zazdi, da gre le za telesno ozdravljenje, pa Bog nikoli ne pozdravi samo enega dela človeka, ampak celotnega človeka. Človek je lahko namreč bolan na veliko načinov in če se nam zdi, da smo telesno zdravi, kolikor smo pač lahko na tem nepopolnem svetu, pa smo nekje nekako zagotovo bolni, ranjeni, zlomljeni.
Ni namreč človeka brez rane in ni človeka brez bolezni, bolečine. Če se nam zdi, da smo popolnoma zdravi in nam nič ne manjka, se zagotovo motimo. Ta zmotna misel je največkrat kriva, da zavrnemo božjo milost. Kajti Jezus človeka ne ozdravi kar tako, ampak ga najprej vpraša, če bi rad ozdravel? Božja milost zahteva našo vero. Naša vera, zaupanje in prepustitev Bogu pa omogoči spoznanje, da smo ubogi, bolni, zlomljeni in polni ran.

Prepoznamo tudi duhovno ozdravljenje:
“Jezus mu je rekel: ‘Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj
hujšega!’“ (Jn 5,14).
Duhovna bolezen se prepozna po simptomu, to je po grehu, ki je posledica tega, da smo daleč od Boga in da Njega ni v našem življenju, ker ga ne poznamo ali Ga zavračamo in Ga ne sprejmemo za svojega Boga in Gospoda. V tem je duhovna bolezen: odsotnost Boga.

“Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam
množica. Pozneje ga je Jezus srečal (našel) v templju in mu rekel …“
Ozdravljeni mož ni vedel. A Jezus mu pove, mu razloži, kaj se je zgodilo. Mož dobi spoznanje, zato kasneje more judom o Jezusu tudi govoriti.

Poskusimo si predstavljati hromega človeka, kako 38 let, kar je 13.880 dni, leži samo nekaj korakov vstran od kopeli, za katero meni, da ga bo rešila, pa nima nikogar, ki bi mu pomagal. 13.880 juter upanja, da mu bo kdo pomagal, ker sam ne zmore in 13.880 večerov razočaranja in brezupa, ker nikogar ni bilo na pomoč, ker je sam. Njegova največja bolečina zagotovo ni v tem, da ni telesno zdrav, ampak čustvena bolečina, da je sam. Da je sam, odrinjen, pozabljen. Zato tudi njegov odgovor Jezusu vsebuje zgolj tožbo nad tem, da nima nikogar. A to je laž, ki se je ugnezdila v njem, ker nekoga ima. Ima Boga. Bog pride mimo, Bog ga vidi, Bog ga pozdravi. Ob Bogu se umiriš, ker nisi sam, ker te ljubi. Ob nekom, ki te ljubi, pa zmoreš na zdrav način opraviti z vsemi čustvenimi pretresi.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: czarny_bez /Getty images

Obj.: HŠ