Papež škofom, rektorjem in semeniščnikom
Papež Frančišek je v ponedeljek, 27. marca 2023, sprejel v avdienco okoli 150 škofov, rektorjev, spiritualov, vzgojiteljev ter semeniščnikov Škofovske konference Kalabrije.
Dragi bratje škofje, dragi vzgojitelji in semeniščniki, dober dan!
Zahvaljujem se Škofovski konferenci Kalabrije, da se je odločila za to romanje v Rim z bogoslovci in vesel sem, da vas lahko sprejmem. Hvala msgr. Fortunatu Morroneju za besede, ki mi jih je namenil. Pozdravljam rektorje, spirituale in vzgojitelje ter škofe, se razume, vam je bila zaupana pomembna naloga, ki zahteva vsakdanji napor spremljanja in razločevanja. Hvala vam za vse delo, včasih skrito in včasih mučno, ki ga opravljate za semeniščnike! Hvala.
Čeprav se vaša dežela včasih znajde na naslovnicah časopisov, ki odkrivajo stare in nove rane, se rad spominjam, da ste sinovi starogrške civilizacije in še danes varujete kulturne in duhovne zaklade, ki povezujejo Vzhod in Zahod. Homer v Odiseji pripoveduje o Odiseju, ki je na koncu svojega potovanja pristal na kosu zemlje, s katerega je lahko občudoval lepoto dveh morij. To spominja na vašo deželo, ki je dragulj, vdelan med Tirenskim in Jonskim morjem. Lesketa se tudi kot kraj duhovnosti, ki vključuje pomembna svetišča, like svetnikov in puščavnikov, kakor tudi prisotnost grško-bizantinske skupnosti. Vendar bi bila ta verska dediščina v nevarnosti, da ostane zgolj lepa preteklost, ki jo moramo občudovati, če tukaj tudi danes z vaše strani ne bi bilo obnovljenega skupnega prizadevanja za spodbujanje evangelizacije in za duhovniško formacijo.
Rad bi začel z besedo, vzeto iz Janezovega evangelija: »Ostala sta pri njem« (Jn 1,39). Nanaša se na prva učenca, ki sta šla za Jezusom in nas spominja, da je to temelj vsega. Ostati z Gospodom in njega postaviti za temelj naše službe, ostati z Gospodom in postaviti njega za temelj našega služenja. Drugače bomo iskali predvsem sami sebe in čeprav se bomo zavzemali za na videz dobre stvari, bo to zaradi zapolnitve praznine, ki jo imamo v sebi. Tako je molil sloviti lik vaše dežele, Božji služabnik Kasiodor: »V propad strmoglavijo vse stvari, ki se oddaljijo od ljubezni tvojega veličastva. Ljubiti te pomeni rešiti se […], izgubiti te pomeni umreti (Cassiodoro, De anima, XVIII). In to je vaša poklicanost, hoditi z Gospodom, z Gospodovo ljubeznijo. In biti pozoren, da ne zapademo v karierizem, ki je kuga, je ena od najgrših oblik posvetnosti, kar jih moremo imeti mi, kleriki; karierizem.
Vendar pa bi se rad zadržal pri začetnem vprašanju, ki ga je Jezus namenil dvema učencema, ko je opazil, da hodita za njim: »Kaj iščeta?« (v. 38). Mi včasih iščemo enostaven »recept«, Jezus pa začne z vprašanjem, ki nas vabi, naj pogledamo v notranjost, da bi preverili razloge za naše potovanje. Danes bi vam rad namenil tole vprašanje.
Najprej semeniščnikom: kaj iščete? Katera želja vas je spodbudila, da ste šli naproti Gospodu in mu sledili na poti do duhovništva? Kaj iščeš v semenišču? In kaj iščeš v duhovništvu? To se moramo vprašati, ker se včasih zgodi, da »za videzom vernosti in celo ljubezni do Cerkve« v resnici iščemo »človeško čast in osebni blagor« (Spodbuda Veselje evangelija, 93). Zelo žalostno je, kadar naletiš na duhovnike, ki so funkcionarji, ki so pozabili biti pastirji ljudstva in so se spremenili v državne klerike, kot so bili tisti na francoskih dvorih, le monsieur l’Abbé, so bili državni kleriki. Grdo je, kadar se izgubi duhovniški čut. Morda iščemo duhovniško službo kot zatočišče, da bi se skrili, ali kot vlogo, da si pridobimo ugled, namesto da bi si želeli biti pastirji s Kristusovim sočutnim in usmiljenim srcem. To vas sprašujem z besedami enega od vaših letopisov: želite biti klerikalni duhovniki, ki se ne znajo zgnesti z glino trpečega človeštva, ali pa biti kot Jezus znamenje Očetove nežnosti? Zapomnimo si: semenišče je čas, v katerem se spravimo sami s seboj, odvržemo maske, ukane, videz. V tem procesu razločevanja se pustite obdelovati Gospodu, ki bo iz vas naredil pastirje po svojem srcu, kajti nasprotje je nošenje krinke, maske, je videz, ki je lasten funkcionarjem, ne pastirjem, ampak državnim klerikom.
Jezusovo vprašanje pa bi rad postavil tudi bratom škofom, vi ste v prvi liniji: kaj iščete? Kaj si želite za prihodnost vaše dežele, o kakšni Cerkvi sanjate? In kakšen lik duhovnika si predstavljate za vaše ljudstvo? Kajti vi ste odgovorni za vzgojo teh fantov, s katerim likom jih vzgajaš (vzgajate)? To razločevanje je danes pomembnejše kot kdaj koli, kajti v času, v katerem se je končalo neko krščanstvo preteklosti, se je pred nami odprl nov čas Cerkve, ki je zahteval in še vedno zahteva razmislek tudi o liku in službi duhovnika. Ne moremo si ga več prestavljati kot samotarskega župnika, zaprtega znotraj župnijske ograje ali zaprtih skupin župnikov. Združiti moramo moči in podeliti ideje, srca, da bi se soočili z nekaterimi pastoralnimi izzivi, ki so skupni vsem škofijskim Cerkvam neke regije. Mislim na primer na evangelizacijo mladih; na tečaje krščanskega uvajanja; na ljudsko pobožnost – vi imate bogato ljudsko pobožnost – ki potrebuje enotne odločitve, navdihnjene po evangeliju; mislim pa tudi na zahteve karitativne ljubezni in na pospeševanje kulture zakonitosti. To zadnje poudarjam: kultura zakonitosti. Kako je z vašimi sodišči? Kako poteka sodstvo v vaši škofiji?
Vse to kliče po oblikovanju duhovnikov, ki bodo znali negovati skupno vizijo ozemlja in bodo imeli enotno človeško, duhovno in teološko formacijo, čeprav bodo izhajali iz svojega okolja. Zato bi vas škofe prosil, da se jasno odločite glede duhovniške vzgoje: vse človeške, duhovne in teološke energije usmerite v eno semenišče. Pravim eno, lahko sta dve, ampak združujte. Vse usmerjajte k enotnosti z vsemi spremenljivostmi, ki jih lahko dajo, vendar tam. To ne pomeni uničevanja semenišč, ne. Poglejte le, kako delate za to enotnost. Ne gre za logistično ali zgolj številčno odločitev, ampak je usmerjena k skupnemu dozorevanju Cerkve, vizije in obzorja duhovniškega življenja, namesto da bi razpršili tole z množenjem krajev formacije in z ohranjanjem majhnih stvarnosti z malo semeniščniki. Semenišče s 4, 5, 10 ni semenišče, se ne vzgaja semeniščnikov, tako tudi anonimno semenišče s 100 ne vzgaja semeniščnikov… Potrebujemo majhne skupnosti tudi znotraj velikega semenišča ali semenišče po človeški meri, ki bo odsev duhovniškega zbora. To je zahtevno razločevanje, ni lahko. Vendar ga je potrebno opraviti in potrebno je o tem sprejeti odločitve. Ne bo vam Rim povedal, kaj morate storiti, ne, kajti karizmo imate vi. Mi dajemo ideje, usmeritve (smernice), nasvete, karizmo pa imate vi, vi imate Svetega Duha za to. Če bi Rim začel sprejemati usmeritve, bi bila to klofuta Svetemu Duhu, ki deluje v delnih Cerkvah.
Ta proces se začenja v številnih delih sveta in naravno je, da obstaja nekaj odpora, to je naravno, potrebnega je nekaj napora za ta korak. Vendar se spomnimo, da navezanost na našo zgodovino in na pomembne kraje našega izročila novosti Svetega Duha ne sme preprečiti, da bi začrta poti, ki jih moramo prehoditi, zlasti kadar to zahteva pot Cerkve. Gospod od nas zahteva držo čuječnosti, da se ne bi zgodilo »kot v Noetovih dneh«, ko ljudje, vsi pozorni na običajne stvari, niso opazili, da se bliža potop (prim. Lk 17,26-27). Potrebujemo odprte oči in pozorno srce, da bomo dojeli znamenja časa in gledali naprej! Vsem, ne samo škofom, vsem priporočam razločevanje kaj hoče Sveti Duh za vaše Cerkve. In to morajo storiti škofje, morajo se odločiti, morate pa to storiti tudi vsi, da boste škofom povedali, kaj čutite in kako, ideje… Celotno telo škofije mora pomagati škofu pri tem razločevanju. Potem pa on prevzame odgovornost odločitve.
To govorim zlasti vam, škofom, ki sanjate o dobrem vaše dežele in vam je pri srcu vzgoja bodočih duhovnikov. Prosim vas, ne pustite se ohromiti nostalgiji in ne ostajajte ujetniki provincializmov, ki naredijo toliko škode! In vi, zaslužni škofje, naj ne manjka vaša podpora temu procesu v tišini in molitvi. Pravim v tišini in molitvi, kajti ko je neki pastir končal svoj mandat, se pokaže njegov duhovni profil in način, na katerega je služil Cerkvi: vidi se, če se je naučil posloviti se s »odpovedjo … domišljanju, da je nepogrešljiv« (Apostolsko pismo Naučiti se posloviti), ali pa še naprej išče prostore in pogojuje pot škofije. Kdor je zaslužni, je poklican, da s hvaležnostjo služi Cerkvi na način, ki pristaja temu njegovemu statusu. In ni lahko posloviti se, od vseh poslovitev zahteva, (hoče) napor. Napisal sem pismo o tej temi, ki se začenja z besedami: »Naučiti se posloviti«, ne da bi vohljal, naučiti se posloviti in ohranjati tisto odsotno navzočnost, tisto daljno navzočnost, ki ve, da je zaslužni, vendar moli za Cerkev, je blizu, vendar ne vstopa v igro. Ni lahko. Naučiti se posloviti, je milost Duha.
Predragi, ravno kot danes, 27. marca 1416, se je rodil vaš sveti zavetnik Frančišek Pavelski. Lepo je, da ste tukaj prav na ta dan! Na smrtni postelji je rekel svojim sobratom, da nima nobenega zaklada, ki bi jim ga zapustil, in jih je spodbudil: »Ljubite se med seboj in vse delajte v ljubezni.« To od vas pričakuje Kalabrija: da vse delate v ljubezni, v edinosti, v bratstvu. Nekaj bi rad rekel: bodite pozorni na sodišča, tam se rodi toliko korupcije. Bodite pozorni … bodite pozorni. Bodite pozorni na sodišča. In naj bo tudi menjava na sodiščih.
Zahvaljujem se vam za vaš obisk. Lepa skupnost ste in spodbujam vas, da bodite za vašo deželo kvas evangelija in živo znamenje upanja. Hodite skupaj in vzgajajte v enem semenišču ali v dveh ali v treh, vendar skupaj, ne osamljeno v majhnih skupinicah. Ta beseda »skupaj« je sporočilo, kako biti skupaj pa boste videli vi, ki ste na tej poti, vendar skupaj, ne izolirani, ne kot različna plemena, ne, skupaj, skupaj na način, ki ga boste izbrali. Bodite pogumni pri tej odločitvi, bodite pogumni. Nekaj me pretrese, ko grem tukaj v Rimu, zlasti kadar moram iti na letališče, in grem mimo teh vzgojnih hiš, ki so nekoč, govorim o 60, 70 morda prej, v 60 letih, v času, ko so cveteli poklici, velike vzgojne hiše, danes vse prazne! Težko je, imejte vzgojni slog, ki bo vedno živ in ne bo odvisen od zunanjosti, ampak od moči Svetega Duha in glede tega pogumno sprejemajte odločitve, pogumno. Gospod vas bo vedno spremljal. Skupaj, v bratstvu. In pojdite naprej v zaupanju in z veseljem! Marija naj vas spremlja in vas varuje. Marija je mati, in mame vedo kako, vedo bolje od nas. Iz srca vas vse blagoslavljam. In prosim vas, ne pozabite moliti zame, za, ne proti. Hvala.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican Media
Obj.: HŠ
Povej naprej.
Oglejte si še
