2. april: Cvetna nedelja
Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem. Želi vstopiti v naša življenja. Tako kakor je storil v evangeliju, jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja ‘v Gospodovem imenu’: z močjo njegove božanske ljubezni odpušča naše grehe in nas spravi z Očetom in nami samimi. Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega veselja, našega resničnega veselja, ki ostane in podarja mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu in žalosti.
Toda današnja nedelja nas uči, da nas Gospod ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: ‘izprazniti‘ in ‘ponižati‘ sam sebe. Ta dva glagola nam povesta, do kakšne skrajnosti je prispela Božja ljubezen do nas. Jezus je ‘sam sebe izpraznil‘: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, grešniki. On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je živel v podobi služabnika; ne kakor kralj, ne kakor knez, ampak kakor služabnik. Torej se je ponižal. In za brezno njegovega ponižanja, katerega nam kaže veliki teden, se zdi, da nima dna.
Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, žalitvami in pljunki je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bičanje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivičnež. Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti moli in se izroči: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha‘. Ko visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo, naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega ter nepremagljivega boga. Toda Jezus prav tukaj, na vrhuncu izničenja, razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. Če je skrivnost zla kot brezno, je resničnost Ljubezni, ki ga preveva, neskončna. Prispela je vse do groba in podzemlja, prevzela vso našo bolečino, da bi jo odrešila, prinesla luč v temo, življenje v smrt, ljubezen v sovraštvo.
Božji način delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen. Za nas se je izničil, medtem ko se nam zdi težko že le malo pozabiti nase. Prihaja, da bi nas rešil. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot služenja, pot darovanja, pozabljanja nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo na križ. Ta teden vas vabim, da se večkrat ustavite pred njim. In sicer, da bi se naučili ponižne ljubezni, ki rešuje in daje življenje; da bi se odpovedali sebičnosti, iskanju oblasti in slave. Jezus nas s svojim ponižanjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu, prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izničenja za nas in tako v tihoti premišljujmo skrivnost tega tedna.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77
Obj.: HŠ
Povej naprej.
Oglejte si še
