8. april: Velika sobota

Ženi neseta dišave h grobu, vendar se bojita, da bo njuna pot zaman, saj velik kamen zapira vhod v grob. Pot teh dveh žena je tudi naša pot; podobna je poti rešenja, ki smo jo podoživeli ta večer. Zdi se, da se bo na njej vse raztreščilo ob kamen: lepota stvarstva nasproti tragediji greha; osvoboditev iz suženjstva nasproti nezvestobi zavezi; obljube prerokov nasproti žalostni ravnodušnosti ljudstva. Tako je tudi v zgodovini Cerkve ter v zgodovini vsakega izmed nas: zdi se, da storjeni koraki nikoli ne dosežejo cilja. Tako se lahko prikrade ideja, da je razočaranje upanja temni zakon življenja.

Vendar pa danes odkrijemo, da naša pot ni zaman, da ne udari ob kamen, ki je pred grobom. En stavek pretrese ženi in spremeni zgodovino: Ni ga tukaj, vstal je kakor je rekel!

Lahko se vprašamo ob tem  zakaj mislimo, da je vse brez smisla, da nihče ne more odvaliti naših kamnov? Velika noč je praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije ‘živi kamen’ vstalega Jezusa. Mi, kot Cerkev, smo sezidani na Njem in tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, On pride, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja. Vsakdo je ta večer poklican ponovno najti v Živečem tistega, ki s srca odstranjuje najtežje kamne. Predvsem se vprašajmo: kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje?

Pogosto je kamen, ki preprečuje upanje, kamen nezaupanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Kamen na kamen gradimo znotraj nas spomenik nezadovoljstvu, grob upanja. S tem, ko se pritožujemo nad življenjem, storimo, da življenje postane odvisno od pritoževanj in duhovno bolno. Tako se prikrade neke vrste psihologija groba: vsaka stvar se konča tam, brez upanja, da bi odšla od tam živa. Vendar Gospod ne prebiva v sprijaznjenosti. Vstal je, ni ga tam; ne išči ga tam, kjer ga ne boš nikoli našel: ni Bog mrtvih, ampak živih.  Ne pokoplji upanja!

Obstaja še drug kamen, ki pogosto zapečati srce: kamen greha. Greh zavaja, obljublja lahke in takojšnje stvari, blaginjo in uspeh, vendar pa potem v notranjosti pušča osamljenost in smrt. Greh je iskati življenje med mrtvimi, smisel življenja v stvareh, ki minejo.

Vrnimo se k ženama, ki gresta k Jezusovemu grobu. Pred odvaljenim kamnom sta osupli. Nimata  poguma, da bi dvignile pogled. Kolikokrat se zgodi tudi nam: raje ostajamo zabubljeni v svoje omejenosti, se zatekamo v svoje strahove. To je nenavadno: zakaj to počnemo?  Gospod pa nas kliče, naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti.

Bog želi, naj gledamo na življenje tako, kot ga gleda On, ki vedno v vsakem izmed nas vidi srčiko lepote, ki ne more biti odstranjena. Ne boj se, torej: Gospod ljubi to tvoje življenje, tudi takrat, ko se ga ti bojiš gledati in vzeti v roke. Na veliko noč ti kaže, kako ga ljubi: do te mere, da ga prehodi v celoti, da izkusi tesnobo, zapuščenost, smrt in pekel, zato, da bi od tam izstopil zmagovit in ti dejal: ‘Nisi sam, zaupaj vame!’

Jezus je strokovnjak v preoblikovanju naših smrti v življenje. Ne ostanimo prestrašeni, s pogledom, uprtim v tla, glejmo vstalega Jezusa: njegov pogled nam vliva upanje, saj nam pravi, da smo vedno ljubljeni in da ne glede na to, kaj vse lahko ušpičimo, se njegova ljubezen ne spremeni. To je neizpodbitna življenjska gotovost: njegova ljubezen se ne spremeni. Zato se vprašajmo: kam gledam v življenju? Ali zrem nagrobna okolja ali iščem Živega?

Ženi sta dobili poslanstvo: Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli. ,Kaj nas to uči? V Galileji se je vse začelo, zato nas velika noč uči, da se vernik na pokopališču ustavi malo časa, saj je poklican, da bi šel Živemu naproti. Vprašajmo se: v katero smer hodim v življenju? Včasih smo usmerjeni vedno in samo k našim težavam, ki jih nikoli ne manjka, in gremo h Gospodu le zato, da bi nam pomagal. Vendar pa so tako naše potrebe tiste, ki nas usmerjajo, in ne Jezus. In vedno gre za iskanje Živega med mrtvimi.

Dajmo Živemu glavni prostor v življenju. Prosimo za milost, da se ne bi pustili nositi toku, morju problemov; da se ne bi lomili ob kamnih greha in čereh nezaupanja in strahu. Iščimo Njega, v vsem in pred vsem. Z Njim bomo vstali.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: HŠ