9. april: Velika noč

Gospod je vstal, grob je prazen. Presenetljiv je konec današnjega evangeljskega odlomka. Tisti, ki so vstopili v prazen grob, še niso doumeli, kaj se je resnično zgodilo. Verjeli so, da Gospoda v grobu ni, a pot do vere v vstalega Gospoda, v Njega, ki je smrt premagal, jih še čaka. Kaj jih bo pripeljalo do vere? Šele srečevanje z Gospodom po vstajenju v učencih prebudi nova spoznanja in resnično vero v živega Boga.

Prazen grob je podoba našega vsakdana. Ob njem sem se spomnil na priliko o Izgubljenem sinu. Spomnimo se, kako je izgubljeni sin zapustil Očeta, zapravil vse premoženje in pristal med svinjami. Šele tedaj mu je seglo do srca, tisto, kar je v očetovem domu že imel, a je zapravil. Ko se je spomnil, se je odločil za vrnitev. Ta korak, še ni bil korak vere, ampak na poti do Očeta. Oče ga je čakal, da ga objame, poljubi, mu da prstan na roke, sandale na noge in ga obleče v svatovsko obleko. On sam še ni bil gotov, da je Oče res dober, da se splača biti doma. Za enkrat je bil to le prvi korak vrnitve nazaj v Očetovo hišo.

Mar niso nekaj takega doživeli tudi učenci ob Jezusu. Marija Magdalena, Peter in Janez, vsi so, bi lahko rekli, kaj zagrešili. Marija Magdalena je verjetno bila javna grešnica, Peter ga je zatajil, Janez ga je imel sicer izredno rad, a verjetno si je moral priznati, da je le nemo stal pod križem in se ni zavzel, da Gospoda ne bi križali.

Korak učencev je bil podoben izgubljenemu sinu. Učitelj je bil mrtev, a oni so začeli spoznavati, da so mrtvi oni, če ga nimajo. Ugotavljali so, da je pri njem tisto več, kar so v življenju iskali. Zato se ne morejo sprijazniti s tem, da so proč od njega. Prva je tekla h grobu Marija Magdalena, da bi Gospoda mazilila. Učenca sta prav tako tekla, ko sta izvedela, da Gospoda ni. Polomu torej sledi spominjanje, spominjanju vrnitev. A tu je šele začetek. Nista še doumela pisma. Da bi doumeli pisma, so potrebovali še nekaj. Gospod jim je moral priti naproti. Srečevanje z njim jim je šele vlilo vero, iz katere so začeli na novo živeti.

Želim vam veselo veliko noč ali še bolje Veselo novo velikonočno jutro.

• Da bi ob polomih svojega življenja, svojih odnosov in načrtov ne obupovali. Ampak ohranili hrepenenja živa. Gospod ni prišel za smrt, za obup, ampak za novo življenje in vstajenje.
• Da bi se vedno znova spominjali tistega lepega, kar smo že doživeli. Spominjanje in razmišljanje o lepem je pomembno. Ne smemo reči, da je vse enako dobro. Prav spominjanje in razmišljanje o lepem nas vrača na konec naše nekdanje poti in pripravlja nov začetek.
• Da bi se ob spominjanju vedno znova vrnili k Njemu, ki nas vedno čaka: Kot Vstali ali pa kot Oče izgubljenega sina.

A tu je šele začetek nove poti. Želim vam, da bi bilo to jutro resnično nov začetek. Sklep, da bomo ob Gospodu bolj vztrajali. Šele tu naša vera začne rasti. Potrebujemo srečevanje z Vstalim, druženje z njim in poslušanje ob njegovih nogah. Gospod je vstal in živi. Živi med nami v zakramentih. Hodi med nami v božji besedi in hodi med nami kot tisti, ki nam pomaga ali potrebuje našo pomoč. Vabim vas, da poživimo odnos do zakramentov – svete maše, obhajila, spovedi; da zaživimo na novo ob poslušanju božje besede in naša življenja bolj usmerimo v konkretno pomoč ljudem v stiski. Tam bo naša velikonočna vera pognala korenine in postala drevo, v katerem bodo našli senco utrujeni in razkropljeni.

Veselo veliko noč vam torej želim. Spoznavanje naših polomov, spominjanje lepega in vračanje. Potem pa vztrajnega druženja z Gospodom. On je vstal in živi, naj živi v nas in po nas!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: HŠ