12. april: Hodita razočarana in žalostna

Objavljeno: 11. 04. 2023

|

12. april: Hodita razočarana in žalostna

Dva moža hodita razočarana in žalostna. Prepričana sta, da za sabo puščata grenkobo nekega dogodka, ki se je zelo slabo končal. Pred tisto pasho sta bila polna navdušenja: prepričana, da bodo ti dnevi ključnega pomena za njuna pričakovanja in za upanje vsega ljudstva. Zdelo se je, da je za Jezusa, ki sta mu zaupala svoje življenje, končno prišla odločilna bitka. Sedaj, po dolgem obdobju priprave in skrivanja, bo pokazal svojo moč. To sta namreč pričakovala, vendar pa ni bilo tako.

Popotnika sta gojila zgolj človeško upanje, ki pa se je sedaj razbilo na drobce. Tisti križ, dvignjen na Kalvariji, je bil najbolj zgovorno znamenje poraza, ki ga nista predvidela.

In tako sta tisto nedeljo zjutraj pobegnila iz Jeruzalema. Pred očmi imata še vedno dogodke trpljenja – Jezusovo smrt, v duši pa mučno jezo zaradi tistih dogodkov med obveznim sobotnim počitkom. Tisti praznik pashe, ki bi moral zapeti pesem osvoboditve, je zašel kot najbolj boleč dan njunega življenja. Zapustita Jeruzalem, da bi odšla nekam drugam, v  mirno vas.

Jezusovo srečanje s tema dvema učencema se zdi popolnoma slučajno. Podobno je mnogim križiščem, na katera naletimo v življenju. Učenca stopata zamišljena in pridruži se jima nek neznanec. To je Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako Jezus začne s tem kar je najpomembnejše, z upanjem.

Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. Naš Bog ni vsiljivi Bog. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: ‘Mi pa smo upali …’ (Lk 24,21). Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v vsakem našem življenju. Navsezadnje smo vsi nekoliko taki kakor tista dva učenca. Koliko krat smo v življenju upali, koliko krat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi, z vsemi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In tako jim ponovno vrača upanje.

Resnično upanje nima nikoli nizke cene, vedno gre preko porazov. Upanje nekoga, ki ne trpi, morda sploh ni upanje.

Zatem Jezus za učenca ponovi glavno dejanje vsake evharistije: vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. Ali ni v tem nizu dejanj celotna Jezusova zgodba? Jezus nas vzame, nas blagoslavlja, razlomi naše življenje – kajti ni ljubezni brez žrtvovanja – in ga ponudi drugim, ponudi ga vsem.

 Srečanje med Jezusom in dvema učencema je naglo. V njem je zaobjeto vse naše poslanstvo. Govori nam o tem, kakšen bi moral biti velikonočni kristjan. Velikonočni kristjan  ni zaprt v svoj dom, ampak hodi po poti. Tam na poti življenja sreča ljudi z njihovimi upanji in razočaranji, včasih zelo težkimi. Posluša zgodbe vseh, da bi jim potem lahko daroval Besedo življenja, pričevanje o Božji ljubezni, zvesti ljubezni, ki gre do konca. Pričuje o Vstalem. In takrat začne človek ponovno goreti v upanju.

Vsi imamo v svojem življenju težke in temne trenutke, ko hodimo žalostni, zamišljeni, brez obzorja, kakor, da imamo zid pred seboj. Jezus je vedno zraven ob nas, da bi nam dal upanje, da bi ogrel srce in nam rekel: ‘Hodi dalje, jaz sem s teboj. Hodi dalje.’

Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: tudi preko žalosti in drugih tegob,  smo  mi še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v najslabših trenutkih, tudi v trenutkih poraza – tam je Gospod. To je naše upanje. Hodimo naprej s tem upanjem, kajti On je ob nas, hodi z nami. Vedno!


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: MG

Povej naprej.