Želim ti križ in radost vstajenja

Zakaj ravno o križu na začetku leta?

Ker vam želim povedati, kako sem nekoč, ko sem bosa plezala po skalah, Gospoda našla na vrhu Kalvarije. Kako sem ga ljubila križanega. In kako sem v svojem križu, v tisti bedi, pred katero sem bežala najbolj na svetu, našla prav Njega, tisto čudovito mehko, najnežnejše Bitje, katerega Bodi! je ustvarilo bivanje.

Moj Gospod in moje vse!

Takrat sem bila deklica. Nekdo mi je povedal, kako je trpel na križu odkupljajoč našo bedo, kako je bil trpinčen, ko je visel pribit, medtem ko so mu skozi roke tekle boleče rane človeštva. Roke, ki so blagoslavljale in ozdravljale, ki so odganjale trgovce v templju in ki so svetemu Jožefu pomagale obdelovati les. Potem sva se mladostno, naivno in lahkomiselno spogledovala. Kot takrat, ko rečeš, da se zaljubiš. In jaz sem se zaljubila v Boga, svojega Boga, ki prikovan na zemlji kliče k svojemu Očetu. Zapuščen med življenjem in smrtjo, z osamljeno Materjo, moj Bog in moje vse.

Nekdo mi je rekel: Pojdi in mu sledi. Ljubi vse, kar te stiska. To je sled Njegovega trpljenja, ki je ostala nam smrtnikom kot znamenje odrešujoče moči Boga, ki se je utelesil, prešel svet in se ovil v bolečino. Zate.

Nekdo mi je rekel: Ljubi križ

Nekdo mi je rekel, naj ljubim križ. A moj križ je bil preveč moj. Preveč osamljen. Bil je preveč dolg in nekako zbadajoč. Nekako zoprn in nekako Samo ne moj, Gospod.

Nekdo mi je rekel, pa sem zavrnila. Trpela sem, trpela in potiskala zid, da bi od sebe odmaknila vse, kar me je pritiskalo, kot bi mi hotelo zdrobiti telo, kot bi mi hotelo vzeti dušo, kot bi … me hotelo ubiti v meni.

Nekako si misliš: “Karkoli, samo ne tega. Ne ravno tega, moj Gospod. Ali res potrebujem ta križ …? Ali si res vse svoje namene skril na tem, po tem in za tem križem, da bi mi lahko pokazal, da si me ljubil bolj od tega? Od križa, ki ga držim v rokah?

Ali zmorem nositi ta križ? Odpuščati in blagoslavljati, namesto da bi tarnala? Namesto kopičenja vsega, kar ne osvobaja in ni ljubezen? Namesto razmišljanja o načinih zoperstavljanja in prelaganja drugam, le na moj hrbet ne.

Samo ne jaz, ki bi se vsakodnevno zbujala s to isto mislijo. Isto, ki boli vedno bolj in bolj.”

In tako je bilo.

In zaljubila sem se, saj sem opazila, kako ima vsak moj križ, čisto vsak izmed njih, ko se konča, svojega Jezusa, O, Bog, zakaj si me zapustil–Jezusa in ima svoj trenutek odpora, za katerim je nasmejan objem. In ta objem je Vstajenje, ta beli, sončni, nedeljski trenutek veselja nad preobrazbo krvi v upanje.

In potem nekako dobiš nekakšne majhne nevidne peruti. Ustvarjene so iz objema Boga in človeka, ki Ga vidi na križu, narejene iz neizmerne radosti med njima.

Ker ti želim veselje

Sprašuješ me, zakaj o križu na začetku leta? Samo zato, ker ti želim, da bi bil srečen! Vzemi ga, poljubi Jezusa na tem svojem križu in pogumno pojdi, ljubljeni. Vzemi svoj križ in ljubi Jezusa na njem. Vzemi svoj križ in bodi vesel, blagoslovljen z veliko nočjo!

Želim ti leto peruti, leto, sestavljeno iz dni, v katerih si ljubil Kristusa v tramovih, ki te bremenijo. In leto vstajenja! Izbruha radosti, ki jo poglablja On!

---

Vir: Žena vrsna

Foto: Pixabay

Prev. in prir.: MG

Obj.: MG