24. april: Ne delajte za jed, ki mine

“Odpeljala sta nas v to puščavo, da z lakoto pomorita … vse te ljudi!” Tako so se pritoževali ljudje v Mojzesovem času  in tako se pritožujejo še danes. Vedno se ponavljajo enaki vzorci – ljudje se ustrašijo, pritožujejo, tožijo nad težko usodo in si želijo, da bi se vrnili v preteklost. Izkušnja izhoda iz suženjstva je in ostaja dvostranska. Biti iztrgan iz podjarmljenosti pomeni tudi biti iztrgan iz določene predvidljivosti vsakdanjika, iz določene varnosti.  »Človek se navadi na (skoraj) vse – s tem se odrekamo svobodi in neodvisnosti, hkrati pa tudi poti, polni odrekanj, negotovosti in puščave. Izhod iz Egipta je tudi prispodoba za izhod iz težkih življenjskih situacij.

Kako odreagiramo v kriznih situacijah? Z uporom? S sprejemanjem? Ali vztrajamo v veri v Božjo obljubo polnosti in pomoči, tudi ko je življenje okoli nas utesnjujoče, in smo morda celo eksistencialno ogroženi?

Če nam uspe, da prenehamo obtoževati nas same, druge ljudi ali Boga za to, kar se nam dogaja, se lahko odpre nova dimenzija širine in odprtosti. Če nam uspe, da se postopoma osvobodimo naše skrbi za čisto telesno preživetje v dobro življenja v polnosti, ki se ne bo nikoli končalo, se nam začenja dozdevati, kaj pomeni, ko Jezus govori o sebi kot o “kruhu življenja”.

“Bog ne uresniči vseh želja, temveč vse obljube” (Dietrich Bonhoeffer). Ko Izraelci gledajo nazaj, spoznajo, da s svojimi lastnimi močmi ne bi nikoli uspeli prepotovati puščave. Ni bilo vedno na razpolago to, kar so si ljudje želeli, je pa bilo vedno toliko in tisto, kar so potrebovali.
Bog nam vedno da to, kar potrebujemo in ne nujno tistega, kar bi si želeli. Naša naloga je, da gremo do vzrokov tega, kar doživljamo in da izostrimo zaznavanje malih in velikih izkušenj, s katerimi Bog uresničuje svojo obljubo v našem življenju.

Kaj je tisto, kar nam omogoča preživetje in kakšen kruh ohranja naše upanje pri življenju? Ni dovolj, da ta kruh samo jemo. Potrebna je tudi vera in zaupanje, da je Kristus kruh življenja, ki nam želi življenja. Potem postane kruh naše odrešenje. In potem se bo – tudi in predvsem, ko bomo gledali nazaj, razkril smisel naše življenjske situacije.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: MG