28. april: Ako ne jeste mesa …

Jezus zelo jasno pove, da je živi kruh, ki prihaja iz nebes. Ta kruh ne nasiti mesenega človeka, ampak daje moč naši duši, ki hrepeni po nebesih, po raju, ki ga je zapustila.

Samo kruh, ki daje večno življenje, nam odpira rajska vrata in nam pomaga priti do Kristusa, ki sedi na prestolu. »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« se je spraševala množica, ki je hodila z Jezusom. Smo preveliki egoisti in zato ne razumemo, kako je prava ljubezen v popolnem podarjanju drugemu, ko ne išče pri nikomer nobene koristi. Jezus nam je na križu dal zgled takšne ljubezni, ki se popolnoma použije in nas vodi v vstajenje in večno življenje.

Jezus nas spodbuja, da bi mu postali čim bolj podobni. To je edino poslanstvo, ki ga imamo kot Jezusovi učenci. Kristus, ki ga uživamo pri sveti maši, mora živeti po naših dejanjih, našem pogledu, govorjenju, korakih … Mnogi sprašujejo, zakaj se potem vera ne pokaže pri toliko kristjanih, ki se udeležujejo svete maše.

Na to nam lahko da odgovor izmišljena zgodbica iz vesolja: ameriško-ruska posadka je jedla zadnje zaloge ruskega kruha, ki je bil zelo trd. Pri tem se je zgodilo, da se je Američanu odlomil zob. Z jezo se je znesel nad kruhom: »Ušiv komunistični kruh!« Nekdo od Rusov mu je takoj pripomnil: »Ni ušiv komunistični kruh, ampak so slabi kapitalistični zobje!«

Prav tako ne gre za neučinkovit evharistični kruh, ki ga prejemamo pri sveti maši, ampak gre za slabo vero. Dobesedno je treba dojeti, da so besede izrečene v današnjem evangeliju resničnost: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.«

Šala nekega znanega filozofa postaja resničnost: Postajamo to, kar jemo! V čem se kristjani ločimo od drugih? Po tem, da hodimo k sveti maši in da molimo? Kristus mora živeti po naših dejanjih, ne v neki odmaknjenosti in zasanjanosti, ampak v konkretnih dejanjih našega življenja. On nam daje ne le pravo modrost, da prav živimo, ampak večno življenje, življenje, ki izvira iz ljubezni in prinaša veselje, srečo mir in blaženost v občestvu svetih.

Božji kruh potrebujemo, da bi premagali težave in izčrpanost vsakodnevnega potovanja. Nedelja, Gospodov dan, je najboljša priložnost, da črpamo moč iz njega, Gospoda življenja. Nedeljska zapoved torej ni od zunaj naložena obveznost, ni breme na naših ramenih. Nasprotno, sodelovati pri nedeljski maši, hraniti se z evharističnim kruhom, doživeti občestvo bratov in sestra v Kristusu je za kristjana potreba, veselje; tako lahko kristjan najde potrebno moč za pot, ki jo moramo prehoditi vsak teden.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: MG