1. maj: Ali ni to tesar …

Jezus v domačem kraju naleti na odpor. Vsem se zdi nemogoče, da bi bil tesarjev sin lahko kaj več kot le tesar. Ker poznajo vse njegove domače, je njihovo sklepanje za Jezusa nepremagljivo. Jezusov nastop zbudi samo odpor. Ko to začuti, ne more mimo tega. Takšen upor ga ustavlja, da bi tam delal čudeže. Zaveda se, da bo vse naletelo le še na večji odpor.

Kaj se zgodi, da običajno držijo Jezusove besede: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši?« Zakaj tako?

Mogoče bo lažje, če se ozremo po tem, kako Jezus pristopa k različnim ljudem. Ali lahko v njegovem pristopu odkrijemo tisto, kar nam manjka, da bi gledali drugače?

Kaj lahko razberemo iz Jezusove drže do ljudi? Da jih preprosto nikoli ne postavlja v neke kalupe, ampak jih hoče videti osebno, ter verjame v njihovo dobro. Rimski stotnik je oficir okupatorske vojske, vendar Jezus v njem vidi človeka, ki mu lahko oznani odrešenje. Noče ljudi postavljati v vnaprej določene okvire: prijatelj/sovražnik, naši/vaši ipd. Prav tako nima pomislekov, da bi poklical cestninarja Mateja. Hoče verjeti, da se vsakdo lahko spremeni. Čeprav opozarja pred zapeljivostjo bogastva in drugimi skušnjavami tega sveta, verjame, da lahko Matej življenje spremeni. Nič drugače ne pristopa k javni grešnici. V njej vidi ženo, ki išče ljubezen in verjame, da to ljubezen lahko najde v novem življenju.

Sprašujem se, kako je mogoče gledati tako drugače. Poleg vsega Jezus ve, da se bodo mnogi obrnili proti njemu. Kljub temu vztraja, ker vidi v tem edino srečo tako zase kot za druge. Kje Jezus črpa moč za takšen pogled? V molitvi se obrača k svojemu Očetu, o katerem govori, da kot Bog pošilja dež nad pravičnimi in krivičnimi, dobrimi in hudobnimi.

Naše odnose premalo zaznamuje molitev in odnos z Bogom. Preveč smo zemeljski in preveč ostajamo v tem svetu koristi in posvetnosti. Preveč se delimo na naše in vaše, na dobre in slabe, leve in desne itd. Jezus nas s svojo držo vabi, da vidimo človeka v globini in verjamemo v božjo podobo, ki je v njem. Samo tako bo Bog lahko ozdravljal naše odnose in, če hočete, delal čudeže.

Današnji evangelij nam govori o tem, kako nezaupljivi so bili do Jezusa njegovi rojaki, ko je prišel z učenci v svoj kraj. Čudili so se, od kod Jezusu takšna modrost. Spotikali so se nad njegovimi čudeži. Tudi sami smo pogosto nezaupljivi, dvomimo v Božjo navzočnost in v dobroto ljudi okoli sebe. Te svoje dvome moramo zaupati nebeškemu Očetu. Naša iskrena molitev je priložnost, da ga prosimo, naj poglobi našo vero in nas obvaruje dvomov v dobroto ljudi ter ga prosimo za njegovo navzočnost med nami.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Pexels

Obj.: MG