4. maj: Služabnik ni večji

Pri vsaki maši  se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj dejanje posvetitve tudi oni odslej obhajajo v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavni simbol tudi po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.

Simbolika kruha in vina je nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi. Kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh spečemo iz moke, ki jo dobimo iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa dobimo iz mnogih jagod, ki jih zmeljemo in jih pustimo, da zavrejo. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve.

Evharistija in služenje sta torej na veliki četrtek v ospredju. To je resničnost, ki jo na ta dan doživljamo pri bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji, in mi tako vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

Zapoved ljubezni in umivanje nog je drugi močan simbol velikega četrtka. Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s to gesto učil služenja in ponižnosti.  da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti vsem. Ampak Gospod da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustiti, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

Gotovo nam more biti v spodbudo Gospodovo ravnanje v evangeliju, ko odloži vrhnje oblačilo in se v globokem spoštovanju do svojih učencev pred vsakim skloni in mu umije noge. Pri tem pomenljivo pove: »: Služabnik ni večji kot njegov gospodar.«

Motive za svoje ravnanje vedno iščimo pri Gospodu, tako v njegovih besedah kakor v njegovih dejanjih, ki te besede potrjujejo.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Pexels

Obj.: MG