6. maj: Pokaži nam Očeta

Objavljeno: 05. 05. 2023

|

6. maj: Pokaži nam Očeta

Videti Boga je nekakšno prahrepenenje človekovega srca, za katerega bi nam lahko celo prišlo na misel, da je bogokletno. Da gre za nekakšno trmasto odklanjanje skrivnosti, »ki je bila skrita pred veki in rodovi« (Kol 1,26). Da je to nekakšna ošabna želja ali celo hotenje, da bi sami odmaknili zagrinjalo, ki ga edini »odgrinja šele Kristus« (2 Kor 3,14). A velja, kar je Bog povedal Mojzesu: »Noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,20).

Pa ni bilo vedno tako. Pred grehom se je človek pogovarjal z Bogom iz obličja v obličje. Nobene prepreke ni bilo med njima, nobene slepote na človekovem srcu. Ko pa je svoje srce odprl grehu in dovolil, da ga je prevzel dvom nad brezpogojno Božjo ljubeznijo, je ugasnila luč, ki je do tedaj napolnjevala njegove oči in njegovo srce, luč, v kateri je sebe in svojo ženo videl v vsej lepoti, s katero sta bila ustvarjena, in se je potopil v temo, polno strahu in bega.

Morda bi nam bilo bolj všeč, če bi Bog bil zgolj v nebesih. To se bolj sklada z njegovim veličastvom. Prostranstvo in neskončnost bi po naših prestavah bolj ustrezala njegovi vsemogočnosti. Ker pa je Beseda postala meso in se naselila med nami, ker je postal pravi človek, čeprav je ostal tudi pravi Bog, mu je ostal samo šotor. Tudi ta njegov šotor iz mesa. Ker je človek, se njegove rane lahko vnamejo. Potrebuje pomoč, potreben je usmiljenja. Papež Frančišek spodbuja: »Ne popuščajmo skušnjavi brezbrižnosti do drugih, zlasti do najslabotnejših; ne navadimo se pogledati stran, ampak si vsak dan konkretno prizadevajmo za oblikovanje skupnosti, ki jo sestavljajo bratje, ki se med seboj sprejemajo in skrbijo drug za drugega« (Kultura skrbi, 9).

Brez tega pogleda, ki ga osvetljuje luč učlovečenega Kristusa, bodo naše oči lahko zelo dobro videle dogajanje okoli nas, srce pa bo ostalo zatemnjeno; srce ne bo videlo, na kakšen način se je Beseda naselila med nami. Opravljali bomo molitve, izpolnjevali svoje dolžnosti, ne bo pa prišlo do tistega milostnega trenutka, v katerem bi odkrili učlovečeni Jezusov obraz in v njem prepoznali Boga, ki ga ni nikoli nihče videl. Na Filipovo prošnjo: »Gospod, pokaži nam Očeta,« je Jezus odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).

Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Jezusa je nemogoče spoznati, če nam on sam ne razsvetli oči. Morali bomo v Marijino šolo. Ona je, kot nam je dobro znano, besede in dogodke ohranila v srcu in jih premišljevala. Srce je odkrivalo pomen vsega, kar je doživljala ob svojem Sinu. Naj tudi nas uči tega premišljujočega poslušanja in gledanja, da bomo vedno globlje odkrivali, v kakšno upanje smo poklicani in kakšna dediščina nam je podarjena v tej Besedi, ki je bila v začetku in je po njej nastalo vse, kar je nastalega.

Gotovo je Filip tukaj dosegel izredno visoko duhovno napetost in vendar sliši v odgovor: \”Tako dolgo sem med vami, in me nisi spoznal, Filip.\” Stojimo pred nenavadno razlago téme vztrajanja in čutimo, da se obrača na vsakega izmed nas.
Opažamo, da je treba besedo \”me nisi spoznal\”, prevedeno v novozavezno govorico, pri poglobljenem branju razumeti v luči Jezusove besede Pavlu: \”Zakaj me preganjaš?\” Izrazi \”me nisi spoznal\”, \”me preganjaš\”, \”me ljubiš\”, vse to se nanaša na jaz Jezusa in Cerkve, v kateri človek zre tisto obličje Očeta, ki ga želi zreti in zaradi česar je bil ustvarjen; njegovo srce je nemirno, dokler ga ne uzre.
To je dar vztrajanja; ne samo trmoglavo držati se nečesa, ampak vsak dan v skupnosti, v evharistiji, v Besedi, v Cerkvi, v skrivnostni Jezusovi navzočnosti, v sodobnosti svetega Duha zreti Očetovo obličje. In potem živeti, kakor da bi že prišli do cilja, ker nam je ta cilj dan vsak trenutek našega popotovanja.


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Pexels

Obj.: MG

Povej naprej.