7. maj: 5. velikonočna nedelja

Ko Jezus govori, da odhaja, so učenci zbegani in nemirni. Pravijo mu: Gospod, ne vemo, kam greš … potem ga prosijo: Gospod, pokaži nam Očeta. Zdi se, da se  srečata dva zelo različna načina sprejemanja življenja: Božji in človeški. Jezus pravi: Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Po meni boste prišli k Njemu. A Filip nadaljuje čisto po človeško: Če praviš, da je dovolj, da poznamo Očeta, nam ga pokaži. Jezus odvrne: Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni.

Kakšna zmeda. Kje tiči težava in kje rešitev?

Jezus gleda na svet z vidika večnosti. Cilj je v nebesih. Vse kar se dogaja na zemlji, je minljivo in vodi v večno bivališče, pri Očetu. Apostoli pa vztrajajo na človeški ravni, ki jih prepričuje, da je dejstvo le, kar vidijo in otipljejo, vse ostalo je uganka. Znotraj take človeškosti, je pravzaprav Jezusovo delovanje nemogoče. Apostoli pričakujejo, da jim nariše pot v večnost, da jim opiše večnost in jim pokaže Očeta. A tako ne bo šlo, pravi. Dovolj jim mora biti, da je on tu, On, ki gleda v večnost, On ki o njej govori, On, ki tja odhaja in s svojimi deli oznanja, da je nebeško kraljestvo že tu na zemlji.

Če hočemo torej slediti Jezusu v večnost, se moramo navzeti Jezusovega načina življenja, po katerem je vse na zemlji:

• – eno samo potovanje. Jezus je pot proti večnosti. Vse kar živi, govori, moli, dela, ga vodi v večnost.
• – eno samo iskanje resnice, ki se v polnosti razodeva v večnosti. Tu je vse delno in minljivo. Večna resnica je Bog sam.
• – le boren in minljiv predokus večnega življenje.

Mi pa bi se radi utaborili. Postavili bi šotore in tu ostali. Radi bi imeli resnico v oblasti. Kar spoznamo enkrat, naj bo za vedno. Kdo se bo neprestano učil, razmišljal, iskal. Radi bi zajemali življenje z veliko žlico. Že tu bi užili vso polnost življenja.

In ker tu vse hitro mine, je potrebno iskati ponovljive užitke. Težko nam je sprejeti, da je tu na zemlji vse le prehod na ono stran. Težko gledamo naprej, kam nas nekaj pelje, kaj je v ozadju ene resnice, kam takšno ali drugačno življenje pripelje.

Če hočemo slediti Jezusu, ki je pot, resnica in življenje, se moramo najbrž dobro zavedati dveh pasti, ki sta zagotovo vedno nastavljeni. Prvo past lahko strnemo v geslu: uživaj, dokler moreš. Drugo past lahko strnemo v geslu:  kar je preskušeno, je dobro. V prvi pasti se zadovoljimo z iskanjem prijetnega in se ne premaknemo z mesta, takoj ko doživimo nekaj lepega. Po drugi pasti pa prisegamo na že preskušeno in doživeto in obtičimo na mestu, pri svojem prav in v varnih okvirih življenja.

V tem mesecu nam je lahko še posebej zgled Marija, ki se ves čas tako pogumno odpravlja na pot v Betlehem, v Egipt, nazaj v Nazaret, pa v Jeruzalem… od jasli do križa. Vse Jezusove besede neprestano premišljuje, da bi spoznala Resnico. Svoje življenje začenja kot preprosto dekle in ga izpolni kot Kraljica apostolov in Mati Cerkve. Neverjetna pot, ki je mogoča samo v popolni poslušnosti Njemu, ki nas vodi k Očetu. Čeprav se sliši nenavadno, smo nanjo povabljeni vsi, ne le Marija. Bog daj, da bi mu zvesto sledili.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Pexels

Obj.: MG