9. maj: “Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.”

Kaj je ta mir, ki ga daje Bog? To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov.

Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen.

Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo.

Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: “Bog je ljubezen.”Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč.

Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič?

Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: “Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim.” Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij.

Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni.

In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon.

Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge.

Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto.

Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. In sprava duši vedno prinese pomlad.

Bog nas ne pušča samih. Omogoča nam, da napredujemo k občestvu, tistemu občestvu ljubezni, ki je Cerkev, tako skrivnostna in hkrati tako nepogrešljiva …

Iskanje sprave in miru pomeni boj v lastni notranjosti. To ni lahka pot. Nič, kar je trajnega, ne nastane z lahkoto. Duh občestva ni lahkovernost, temveč večje srce, globoka dobrota.

Na tej poti bomo včasih naleteli na ovire. Takrat se spomnimo, da je vir miru in občestva v Bogu. In namesto obupavanja bomo nad svoje slabosti klicali njegovega Svetega Duha.

In vse naše življenje nam bo Sveti Duh omogočal, da se bomo znova in znova odpravljali na pot, od začetka do začetka, k prihodnosti miru.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Pexels

Obj.: MG