Je v tvojem srcu upanje?

Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. (Lk 24,21)

Pred nekaj tedni se mi je zgodilo nekaj, kar se zgodi vsakomur, ki bere Božjo besedo. Preden spregovorim o tej izkušnji, želim poudariti pomen branja Božje besede. Pred kratkim sem slišala čudovit stavek. Ta pravi: “Božja beseda je Božja oporoka tebi osebno. Ali si ne želiš videti, kaj ti je zapustil? Ali ne želiš videti, kako bogat si in kaj je tvoje?”

Božja beseda je živa in oprijemljiva – naslovljena nate. Pomen Božje besede, ki je danes živa, je velik. Pogosto nam ne uspe požeti sadov branja Svetega pisma. Ne uspemo slišati, kaj nam je Bog namenil, vsakemu posebej. In to je nekako normalno. Tolikokrat preberemo kakšen del Svetega pisma, ga slišimo pri maši in se tega ne zavedamo. Potem pa čez nekaj časa nenadoma opazimo tisto besedo ali stavek in ta se nam zasidra v srce. To se je zgodilo tudi meni. Gre za evangeljsko besedilo, v katerem se je Jezus prikazal učencema na poti v Emavs (Lk 24,13-35).

Božja Beseda je živa in naslovljena nate

To zgodbo sem slišala že tolikokrat. Velikokrat sem si ob njej brundala besede znane pesmi: “Dva brata sta šla žalostna, ker je Jezus umrl.” Brundala sem jo v veselem tonu, z radostjo. Z veseljem sem prepevala, da sta bila dva brata žalostna in da je Jezus umrl. Zdaj se v šali sprašujem: “Bi premogli nekaj sočutja? Bilo bi dobro, če bi dodali nekaj molov, dodali nekaj basov, uporabili glasbo za izražanje žalosti.” Še vedno pridem na nekatera srečanja in zbrani ljudje ploskajo in plešejo v zanosu z veselim tonom. Šalo na stran, a to je plastičen primer, kjer vidimo, da pogosto ne razmišljamo o tem, kaj poslušamo. Pozneje v Božji Besedi in v pesmi je vse v redu, saj vemo, da je Jezus vstal.

Tako sem se danes lotil molitve, kar tako, s kavo v roki. Klical sem Boga, naj mi spregovori. Da bi prišel k meni v tej živi besedi, ki sem jo že tolikokrat slišal in ki govori vsem. Med branjem o poti v Emavs sem opazila stavek: “Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael.”

Malo pred tem v besedilu piše, da sta bila učenca žalostna. Beseda žalosten se opisuje kot čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga .. Učenca sta bila žalostna, šla sta v napačno smer ter se pogovarjala, kaj se je dogodilo v preteklih dneh. In na tej poti se jima je pridružil Jezus. Jezus je vstopil v to situacijo.

Predstavljam si, kako pristopi in počasi začne pogovor z njima. Morda se nam danes to zdi nenavadno. Verjetno bi gledali v telefon, si vtaknili slušalke v ušesa in ne bi opazili ljudi okrog sebe. Takrat je bilo drugače. Jezus se začne pogovarjati z njima. Vživi se v njuno situacijo. To jima je samoumevno. Pogovarja se z njima in jima prisluhne. Vpraša ju, o čem govorita, čeprav mu je to že znano. Z njima skuša vzpostaviti odnos. In potem izrečeta stavek, ki sem ga poudarila na začetku. Učenci so upali, vendar ne upajo več. Zdaj tega, na kar so upali, ni več.

Tako žalostno je videti človeka brez upanja

Predstavljajte si, da bi nekdo prišel k vam, katoličanom, in rekel: “Hej, veste, tisti Jezus, v katerega verujete. Veste, tisti, za katerega verjamete, da je Bog? Vse to je laž. Poglejte – umrl je. Ni vstajenja. Ni nebes. Pojdite naprej sami.” Kako bi se počutili? V kakšnem psihoemocionalnem stanju bi bili?

Učencem se je sesul svet. Postali so ljudje, ki so izgubili upanje. Ljudje, ki so upali, a ne več. Sami pravijo: “Upali smo …” Kako žalostno je to. Kako težko je videti človeka brez upanja. Ta človek nima nobenega sijaja v očeh. Ničesar ne čaka. Izgubil je smisel svojega življenja. Popolnoma vseeno mu je. Po tem svetu hodi v obupu. Težko je spoznati takšne ljudi. V njihovih očeh ni nobene iskrice. Čeprav še vedno razmišljam o teh ljudeh, se mi je nekaj jasno vtisnilo v srce. Vidim Boga, ki je prišel k učencema v njunem brezupnem položaju. In se sprašujem: “Če je prišel takrat, zakaj tega ne bi storil danes?”

Bog bi bil lahko jezen na učenca, ker sta dvomila in šla v napačno smer. Lahko bi odšel in užival v kraljestvu. Toda ne! Ta Bog prihaja k njima. Spodbuja ju in ju tolaži. Ostane z njima. Spremlja ju. Odpre jima oči in srce. Razlaga jima pisma, z njima sedi za mizo in jima pripoveduje na način, ki jima je blizu. Danes se mi je stavek, da je moj Bog tisti, ki prihaja v brezupne situacije, globoko vtisnil v srce. Tisti, ki čaka, govori, tolaži, spodbuja, razume, hodi z nami in depresivne učence spreminja v učence, ki jim srca igrajo.

Bog prihaja v tvojo brezupno situacijo

Hvala ti, Bog, da prihajaš v vsako brezupno situacijo. V vsako težko situacijo. Hvala, ker si potrpežljiv. Ker nas ne priganjaš. Ker točno veš, kaj je treba storiti in kako se tega lotiti, da te bomo lahko videli. Hvala, ker prihajaš v brezupne situacije.

In ti, ki to bereš … Želim, da veš, da Bog prihaja v tvojo brezupno situacijo. Morda se je s teboj že začel pogovarjati. Morda že hodi s teboj po poti v tvoj Emaus, ti pa ga ne prepoznaš. Tvoje srce in oči so osredotočene na sedanjo situacijo in preteklost. Ne gledaš v prihodnost. In to je v redu. Tudi učenci so šli skozi to. Vendar ti želim povedati, da obstaja upanje. Da bo minil tudi tisti del poti, na katerem praviš “upali smo”. Ta žalost bo minila. Verjemi. Pihni v to majhno iskro v svojem srcu in jo podžgi. Že čez nekaj trenutkov se boš videl z razigranim srcem.

---

Vir: Žena vrsna

Foto: Unsplash

Prev. in prir.: MG

Obj.: MG