Papež referentom sinodalne poti Cerkve v Italiji: Ponovno odkriti soodgovornost v Cerkvi

S svetim očetom so se danes, 25. maja, srečali referenti sinodalnega procesa Cerkve v Italiji. Pozval jih je k nadaljnji hoji v medsebojnem poslušanju, izpostavil zavedanje o soodgovornosti med škofi, duhovniki in laiki ter posvaril pred avtoreferencialnostjo cerkvenih skupnosti.

Zbrane škofe in delegate italijanskih škofij, ki so se zbrali v dvorani Pavla VI., je papež Frančišek spodbudil, naj pogumno in odločno nadaljujejo pot, na kateri se nahajajo, pri tem pa še posebej izkoristijo potencial župnij in različnih krščanskih skupnosti. Izpostavil je nekaj napotkov, ki naj jim sledijo v nadaljevanju sinodalnega procesa, s tem pa tudi želel odgovoriti na vprašanja o prioritetah Cerkve v odnosu do družbe, premagovanju odporov in skrbi, vključevanju duhovnikov in laikov ter izkušnjah marginalizacije.

Hoditi naprej

Prvi papežev napotek se je glasil: »Hodite naprej.« »Medtem ko obirate prve sadove glede na vprašanja in težave, ki so se pojavili, vas vabim, da se ne ustavite. Krščansko življenje je hoja. Hodite naprej in se pustite voditi Duhu,« je dejal in izpostavil ponižnost, nesebičnost in blagre kot tri lastnosti, ki morajo zaznamovati obličje Cerkve, torej obličje skupnosti. »Sinodalna Cerkev je takšna, ker se živo zaveda, da hodi skozi zgodovino v družbi Vstalega, in je ne skrbi, da bi varovala sebe in svoje interese, ampak da bi služila evangeliju v slogu zastonjskosti in skrbnosti, gojila svobodo in ustvarjalnost, ki sta lastni tistim, ki pričujejo o veselem oznanilu Božje ljubezni, hkrati pa ostajajo ukoreninjeni v tistem, kar je bistveno. Cerkev, ki jo bremenijo strukture, birokracija in formalizem, bo težko hodila v zgodovini, v koraku z Duhom, da bi se srečala z moškimi in ženskami našega časa.«

Skupaj oblikovati Cerkev

»Skupaj oblikovati Cerkev« je bil drugi papežev napotek. Kot je izpostavil, gre za nujnost, ki jo čutimo danes, šestdeset let po zaključku drugega vatikanskega koncila. »Dejansko je vedno na preži skušnjava, da bi ločili nekatere “usposobljene akterje“, ki izvajajo pastoralno delovanje, medtem ko preostanek vernega ljudstva “samo sprejema njihovo delovanje“ (Evangelii gaudium, 120). Cerkev je sveto zvesto Božje ljudstvo in “v moči prejetega krsta je vsak član postal učenec misijonar“ (ibid.). Zavedanje tega mora vedno bolj spodbujati razvoj sloga cerkvene soodgovornosti: vsaka krščena oseba je poklicana, da je dejavna v življenju in poslanstvu Cerkve, pri tem pa izhaja iz svoje posebne poklicanosti in v odnosu z drugimi poklici in ostalimi karizmami, ki jih je za dobro vseh podaril Duh. Potrebujemo krščanske skupnosti, v katerih je prostor razširjen, kjer se vsi lahko počutijo kot doma, kjer pastoralne strukture in sredstva ne podpirajo ustvarjanja majhnih skupin, ampak veselje ob tem, da so in čutijo soodgovornost.«

In v tem smislu je papež izpostavil, da je treba prositi Svetega Duha, da jim da razumeti in izkusiti, kako so naj posvečeni služabniki in kako naj izvajajo svojo službo v tem času in v tej Cerkvi. »Nikoli brez Drugega z veliko začetnico, nikoli brez drugih, s katerimi se deli pot. To velja za škofe, katerih služba ne more potekati brez službe prezbiterjev in diakonov; in velja tudi za same brezbiterje in diakone, ki so poklicani, da izražajo svojo službo znotraj širšega “mi“, kar je prezbiterat. A to velja tudi za vso skupnost krščenih, v kateri vsak hodi z ostalimi brati in sestrami v šoli enega evangelija in v luči Duha.«

Biti odprta Cerkev

Na tretjem mestu je sveti oče izpostavil odprtost Cerkve. »Ponovno odkriti svojo soodgovornost v Cerkvi ne pomeni uporabljati posvetne logike porazdelitve moči, ampak gojiti željo, da bi drugega prepoznali v bogastvu njegovih karizem in v njegovi edinstvenosti. Tako lahko najdejo svoj prostor tisti, ki še vedno s težavo vidijo svojo navzočnost v Cerkvi, ki nimajo glasu, katerih glasovi so prikriti, če ne celo utišani in prezrti, tisti, ki se čutijo neprimerni, morda zato, ker imajo težke ali zapletene življenjske poti. Velikokrat so že a priori izobčeni. Toda ne pozabimo: Cerkev mora pustiti sijati Božje srce: srce, odprto vsem in za vse. Lahko se vprašamo, koliko prostora namenjamo in koliko zares v naših skupnostih poslušamo glasove mladih, žensk, revnih, razočaranih in tistih, ki so bili v življenju ranjeni in so jezni na Cerkev. Dokler bo njihova navzočnost ostala redkost v celotnem cerkvenem življenju, Cerkev ne bo sinodalna, ampak bo Cerkev peščice.«

Papež je nadaljeval, da včasih dobimo vtis, da »so verske skupnosti, kurije in župnije še vedno preveč avtoreferencialne«, ter pripomnil, da je avtoreferencialnost nekoliko podobna »teologiji ogledala«, ki pa je »bolezen Cerkve«. »Zdi se, da se nekako prikrito prikrade nekakšen “obrambni neoklerikalizem“ – klerikalizem je sprevrženost in klerikalni škof, duhovnik je sprevrženec; a laik klerikalist je še hujši: ko klerikalizem pride med laike, je grozno! – obrambni neoklerikalizem, ki ga ustvarja bojazljiva drža, pritoževanje nad svetom, ki nas ne razume več, nad tem, da so mladi izgubljeni, potreba po ponavljanju in uveljavljanju svojega vpliva, “jaz pa bom naredil to“ …. Sinoda nas kliče, naj postanemo Cerkev, ki hodi z veseljem, ponižnostjo in ustvarjalnostjo znotraj tega našega časa, z zavedanjem, da smo vsi ranljivi in potrebujemo drug drugega. In dodajam: hoditi in poskušati ustvarjati življenje, pomnoževati veselje, ne ugašati ognja Duha, ki ga prižiga v srcih.« Papež je na tem mestu navedel don Prima Mazzoralija: »Kakšno nasprotje je, ko naše življenje ugasne življenje duš! Duhovniki, ki dušijo življenje. Namesto da bi prižgali večnost, ugašamo življenje.« In dodal: »Poslani smo, ne da ugašamo, ampak prižigamo srca naših bratov in sester ter se pustimo razsvetliti žaru njihove vesti, ki išče resnico.«

Biti »nemirna« Cerkev

In še zadnji papežev napotek: »v vznemirjenosti našega časa biti “nemirna“ Cerkev«. »Poklicani smo, da pobiramo vznemirjenosti zgodovine in se jim pustimo izprašati, jih prinesemo pred Boga, da jih potopimo v Kristusovo veliko noč. Veliki sovražnik te poti je strah,« je dejal ter se pri tem navezal na konkreten primer, in sicer zapore.

»Oblikovanje sinodalnih skupin v zaporih pomeni prisluhniti ranjenemu človeštvu, ki hkrati potrebuje odrešenje. Za zapornika lahko prestajanje kazni postane priložnost, da doživi usmiljeno Božje obličje in tako začne novo življenje. Krščanska skupnost pa je izzvana, da izstopi iz svojih predsodkov, poišče tiste, ki imajo za sabo leta zapora, se z njimi sreča, prisluhne njihovemu pričevanju in z njimi lomi kruh Božje besede,« je dejal in pripomnil, da gre za »primer dobrega nemira«, h kateremu bi še lahko dodali mnoge druge. »Gre za izkušnje Cerkve, ki sprejema izzive našega časa, ki zna iti do vseh in oznanjati veselje evangelija.«

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG