30. maj: Mi smo vse zapustili

Zanimive besede, ki jih je izrekel apostol Peter v današnjem evangeliju: “Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.”

Ob teh besedah bi nas morala navdajati hvaležnost do apostola Petra. Zakaj? Hvaležnost, ki bi jo morali čutiti do Petra, je v tem, da je pogosto izrazil tisto, kar so vsi učenci mislili, ampak si nihče ni upal tega povedati na glas. Zanimivo pa je, da je Jezus prav njemu zaupal vodenje Cerkve.

Lahko rečemo, da je med nalogami, ki jih ima papež kot Petrov naslednik, da na glas pove, kaj misli vsa Cerkev. Pravzaprav vsakič, ko se izreče o resnicah vere ali o odločilnih krščanskih stvareh, tega ne počne iz osebnih razlogov, ampak iz odgovornosti, da na glas pove, kaj vsa Cerkev že verjame. Daje najzanesljivejše besede, da bi povedal, kar vsi verjamemo, pa ne vemo, kako bi to povedali.

V tem evangeljskem odlomku ne teče beseda toliko o veri, ampak o človeški, skoraj preveč človeški zadevi: kaj dobimo v zameno, da gremo za teboj? Takšna zahteva se zdi preveč pragmatistična, toda konec koncev je res, da se moramo vedno vprašati, kakšna je dodana vrednost naših odločitev, ali neka odločitev ima smisel ali ne.

Jezus se odzove z izjavo, da je smisel v bistvu sestavljen iz dveh vidikov. Prvi je takojšnja, stokratna pomnožitev dobrin. Ne gre za stokratno pomnožitev stvari, ampak stokratno v njihovi intenzivnosti. Drugi vidik se nanaša na večno življenje. To ni samo življenje po tem življenju, ampak tisto, kar naredi že vse tukajšnje življenje bolj živo, ker predstavlja njegov smisel.

Nekako tako kot če bi Jezus rekel, da nič ne bo izgubljenega, nič ne bo šlo v prazno, v nesmisel, se preprosto končalo, ampak se bo končalo v neki celoti, v polnosti, v Smislu. Ta Smisel pa ni kraj, ampak Oseba.

Nebesa so za nas Oseba. To bo dokončno srečanje z Očetom po Sinu.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Pexels

Obj.: MG