Papež pesnikom in pisateljem: Ste oči, ki sanjajo, ste glas človeškega nemira

Papež Frančišek je na začetku srečanja – potekalo je v soboto, 27. maja, udeležil pa se ga je tudi ameriški filmski režiser Martin Luciano Scorsese – dejal, da so mu besede pisateljev pomagale razumeti njega samega, svet, njegov narod, pa tudi poglobiti človeško srce, njegovo osebno življenje vere in celo njegovo pastoralno nalogo, tudi v sedanji službi. Izpostavil je pomembnost njihovega dela in v nadaljevanju govora v ospredje postavil tri poudarke.

Oči, ki gledajo in sanjajo

»Ste oči, ki gledajo in sanjajo. Ne le gledati, ampak tudi sanjati. Ljudje hrepenimo po novem svetu, ki ga verjetno ne bomo v celoti videli z lastnimi očmi, pa vendar po njem hrepenimo, ga iščemo in o njem sanjamo,« je dejal papež in pripomnil: »Ubogi mi, če nehamo sanjati!«

»Umetnik je človek, ki s svojimi očmi gleda in hkrati sanja, vidi globlje, prerokuje, naznanja drugačen način videnja in razumevanja stvari, ki jih imamo pred očmi. Poezija namreč ne govori o realnosti tako, da začne pri abstraktnih načelih, temveč s poslušanjem realnosti same: dela, ljubezni, smrti in vseh malih velikih stvari, ki napolnjujejo življenje. In v tem smislu nam pomaga, da tudi iz glasu časa izmamimo Božji glas. Umetnost je protistrup proti miselnosti preračunljivosti in uniformiranosti; je izziv za našo domišljijo, za naš način gledanja in razumevanja stvari. In v tem smislu je evangelij sam umetniški izziv z “revolucionarnim“ nabojem, ki ste ga poklicani izraziti s svojo genialnostjo, z besedo, ki protestira, kliče, vpije. Danes Cerkev potrebuje vašo genialnost!«

Glas človeškega nemira

Zbrani umetniki pa so tudi »glas človeških nemirov«, kot jih je v nadaljevanju imenoval sveti oče. »Dobro veste, da umetniški navdih ni le tolažilen, temveč tudi vznemirjajoč, saj prikazuje tako lepo kot tragično resničnost življenja. Umetnost je rodovitna zemlja, na kateri se izražajo “polarna nasprotja“ resničnosti, ki vedno zahtevajo ustvarjalen in ne tog jezik, sposoben prenesti močna sporočila in vizije.« Kot je pojasnil, ne misli le na vojne, družbene konflikte in naše osebne egoizme, ne gre le za družbeno kritiko. »Govorim o napetosti duše, kompleksnosti odločitev, kontradiktornosti eksistence.«

»V življenju so stvari, ki jih včasih sploh ne razumemo ali za katere ne najdemo ustreznih besed: to je vaša rodovitna zemlja, vaše polje delovanja. To je tudi prostor, kjer se pogosto doživi Boga.« Zato se je sveti oče na zbrane obrnil s prošnjo, naj stopijo onkraj zaprtih in opredeljenih meja, naj so ustvarjalni in naj ne udomačijo svojih nemirov in nemirov človeštva. »S pesniško besedo zbirajte nemirne želje, ki prebivajo v človeškem srcu, da se ne bi ohladile in ugasnile. To delo omogoča Duhu, da deluje, da ustvarja harmonijo znotraj napetosti in nasprotij človeškega življenja, da ohranja ogenj dobrih strasti in prispeva k rasti lepote v vseh njenih oblikah, tiste lepote, ki se izraža ravno skozi bogastvo umetnosti.«

»To je vaše delo kot pesnikov, pripovedovalcev, režiserjev, umetnikov: dati življenje, dati telo, dati besede vsemu, kar ljudje živijo, čutijo, sanjajo, trpijo, ustvarjati harmonijo in lepoto. To je evangeljsko delo, ki nam pomaga tudi bolje razumeti Boga kot velikega pesnika človeštva. Ali boste deležni kritik? V redu, prenesite breme kritike in se iz nje poskušajte tudi kaj naučiti. A vseeno ne prenehajte biti izvirni, ustvarjalni. Ne izgubite čudenja nad življenjem.«

Oblikovalci človeške imaginacije

Na tretjem mestu je papež spregovoril še o njihovi veliki odgovornosti: »Ste med tistimi, ki oblikujejo našo domišljijo.« Njihovo delo namreč vpliva tudi na »duhovno imaginacijo oseb našega časa, zlasti v zvezi s podobo Kristusa«. V našem času namreč »potrebujemo genialnost novega jezika, močne zgodbe in podobe, pisatelje, poete, umetnike, ki so sposobni vpiti evangeljsko sporočilo svetu, pomagati nam videti Jezusa«.

»Vaše delo nam pomaga videti Jezusa, ozdraviti našo domišljijo vsega, kar zakriva njegovo obličje, ali, kar je še huje, vsega, kar ga želi ukrotiti. Ukrotiti Kristusovo obličje, ga skoraj poskušati opredeliti in zapreti v naše sheme, pomeni uničiti njegovo podobo: Kristus je vedno večji, vedno je skrivnost, ki se nam nekako izmika. Težko ga je spraviti v okvir in obesiti na steno. To je izziv za katoliško imaginacijo našega časa, izziv, ki vam je izročen: ne “razlagati“ Kristusove skrivnosti, ki je v resnici neizčrpna, ampak se je dotakniti, jo neposredno občutiti, nam jo posredovati kot živo resničnost in nam omogočiti, da dojamemo lepoto njegove obljube. Kajti njegova obljuba pomaga naši domišljiji: pomaga nam, da si na nov način predstavljamo naše življenje, zgodovino, prihodnost človeštva!«

Papež Frančišek je zbrane spodbudil, naj sanjajo še naprej, naj ostajajo nemirni, naj si še naprej »zamišljajo besede in vizije, ki nam pomagajo brati skrivnost človeškega življenja in usmerjati naše družbe k lepoti in univerzalnemu bratstvu«. »Pomagajte nam znova odpreti našo domišljijo, da bo presegla ozke meje jaza in se odprla sveti skrivnosti Boga. Pojdite naprej, ne da bi se utrudili, z ustvarjalnostjo in pogumom!«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG