8. junij: Sveto Rešnje Telo in Kri

Ob fizični lakoti človek nosi v sebi tudi drugo lakoto. Lakoto, ki ne more biti potešena z običajno hrano. To je lakota po življenju, po ljubezni, po večnosti. Mana je v sebi vsebovala to razsežnost: bila je podoba hrane, ki poteši globoko lakoto, ki jo ima človek v sebi. Jezus nam daje to hrano, oziroma, On sam je živi kruh, ki daje življenje temu svetu (prim. Jn 6, 51). Njegovo Telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova Kri je resnična pijača pod podobo vina. Ni samo enostaven živež s katerim se hranijo naša telesa, kot je bila mana; Kristusovo Telo je kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega kruha je Ljubezen.

V Evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani s samo seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni pustiti se, da te hrani Gospod in svoj obstoj ne graditi z materialnimi dobrinami, temveč na resničnosti, ki ne premine: Božji darovi, njegova Beseda in njegovo Telo.

Če pogledamo naokrog, se zavedamo, da je toliko ponudb hrane, ki ne prihaja od Gospoda in ki navidezno bolje nasiti. Nekateri se hranijo z denarjem, drugi z uspešnostjo in nečimrnostjo, spet drugi z močjo in nadutostjo. Toda hrana, ki nas resnično hrani in siti, je samo tista, ki nam jo daje Gospod. Hrana, ki nam jo ponuja Gospod, je drugačna od druge in morda se nam ne zdi tako okusna kot druge jedi, ki nam jih ponuja svet. Potem sanjamo o drugih jedeh, kakor so to delali Judje v puščavi, ki so tožili za mesom in čebulo, ki so jih jedli v Egiptu. Toda pozabljali so, da so te obroke jedli za mizo suženjstva. Judje v trenutkih skušnjave imeli bolan in selektiven spomin, zasužnjen in ne svoboden spomin.

Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: in jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali pa sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam jaz? Takšnega, kjer me Gospod rešuje, ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?

Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, da bi se torej združili s Kristusom. Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po oltarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: ‘Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem’ (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje Telo in Kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes po službi duhovnika in diakona, posvečenih razdeljevalcev kruha življenja in keliha zveličanja bratom in sestram.

To darovanje nam pomaga razumeti skrivnost sv. maše (evharistije), kjer se Gospod nam daje na razpolago, kot tisti, ki nam služi. Evharistija ni nič drugega, kot Jezus, ki se razdaja za vse nas.

On postane naša hrana in naša pijača. To je skrivnost naše vere, ki jo kristjani iz generacije v generacijo prenašamo.

Vsak od nas je sad Božje ljubezni. Odgovoriti na to ljubezen pomeni, da moje življenje postane prežeto s to isto ljubeznijo. Ljubezen brez služenja je prazna ljubezen.

Ob evharistiji kristjani rastemo. Evharistija nam daje moč, da lahko vztrajamo na začeti poti, da je v nas vedno bolj vidno Božje otroštvo, ki smo ga prejeli pri sv. krstu.

Jezusovo učenje pri zadnji večerji je prav v tem, da poveže ljubezen in služenje.

Zavedati se namreč moramo, da služenje brez ljubezni lahko postane suženjstvo, nekaj kar je proti dostojanstvu človeka.

Ko se udeležimo evharistije, ko prejmemo sv. obhajilo, se pravi, ko sprejmemo Božjo ljubezen, smo povabljeni da dopustimo, da nas ta ljubezen prevzame do te mere, da jo potem lahko delimo bratom in sestram.

Evharistija je znamenje ljubezni, odraža Jezusovo podaritev in je zato obenem za vse nas vabilo, da vstopimo v logiko Jezusove ljubezni in služenja.

Pot ljubezni in služenja ima svoj začetek prav v dvorani zadnje večerje. Vsebina in pomen zadnje večerje je zato nenehno vabilo, da dan za dnem živimo iz evharistije, tako doma, kot na delovnem mestu; v našem mestu, državi in povsod.

Prosimo Gospoda, naj naša srca nocoj napolni s svojo ljubeznijo in jih preoblikuje, da ne bomo iskali trdnosti v materialnih dobrinah, užitkih tega sveta in v iskanju sebe, ampak bomo prežeti z Božjo ljubeznijo, sposobni izstopiti iz sebe ter se podati na pot k bližnjemu in mu podariti ljubezen, podariti Boga.

Samo na ta način bo ta naš svet postajal lepši, bolj Božji, s tem pa bo Bog in njegova večna ljubezen tudi bliže nam ljudem.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG