Bog nam v evharistiji nudi predokus nebes
Naše ljubeče prejemanje Gospoda v evharistiji je najintimnejši način, kako nam Sveta Trojica omogoča okusiti nebesa na zemlji. Ta dragoceni zakrament je zares “obljuba prihodnje slave”.
Evharistija je bila živo prisotna v življenjih svetnikov
Sveti Janez Pavel II. s srčnim čustvom opisuje, kako smo povzdignjeni v nebesa, ko smo navzoči pri maši, saj “postanemo del tiste velike množice, ki vzklika: Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.” (Raz 7,10).
Sveta Terezija nam pripoveduje o svojem prvem svetem obhajilu, da je “vse nebeško veselje” vstopilo v njeno srce, ko je prejela Gospoda. Ker ni mogla zadržati solz, je spoznala, da so, ko je prejela Gospoda v evharistiji, bila v njeni duši “sama nebesa”.
Tudi sveti Tomaž Akvinski nežno razmišlja o moči evharistije, ki nas dvigne v nebesa in nam omogoči, da živimo v nebesih tukaj na zemlji. Evharistija je največji od vseh zakramentov, vrhunec in namen vseh drugih zakramentov prav zato, ker v njej prejemamo dragoceno Telo in Kri Božjega Sina.
Ker je Jezus “vstajenje in življenje” (Jn 11,25), je evharistija sam vzrok našega večnega življenja v nebesih: “Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.” (Jn 6,51)
Ker je Gospod izvir vseh milosti (Jn 1,16), pobožno prejemanje evharistije v nas poglablja tudi posvečujočo milost in ljubezen ter nas “opija” z nebeškim užitkom. Ob premišljevanju svetopisemskih besed, da sta iz prebodene strani križanega Gospoda (Jn 19,34) pritekli “kri in voda”, sveti Tomaž Akvinski ponavlja misli svetega Janeza Krizostoma: “Ko se približuješ čaši, ki vzbuja strahospoštovanje, pristopaj, kot da boš pil iz Kristusove strani.”
Bližina z Jezusom v evharistiji
Svetemu Tomažu Akvinskemu so bile všeč čudovite Gospodove besede pri zadnji večerji, pri kateri je ustanovil zakrament evharistije: “Ne imenujem vas več služabnike … ampak sem vas imenoval prijatelje.” (Jn 15,15).
Seveda si želimo preživeti čas z ljubljenim prijateljem in le prijateljeva fizična navzočnost je dovolj, da zadovolji naše srce. Na poseben način globoko cenimo prisotnost in zadnje besede dragega prijatelja. V tem dragocenem času, ko je ljubljena oseba tik pred smrtjo, se nam njene besede vtisnejo v spomin in globoko v duši se nam razplamti najgloblja naklonjenost.
Zato se je Gospod odločil, da nam bo pri zadnji večerji, preden bo za nas pretrpel svoje trpljenje in smrt, podelil zakrament svojega Presvetega Telesa in Krvi.
Evharistija kot izvor moči in tolažbe
Ker je Gospod zaradi nas postal človek, nam je podaril izvrsten dar svoje telesne navzočnosti v evharistiji kot vir moči in tolažbe zdaj, dokler ne bomo lahko neovirano uživali njegove telesne navzočnosti v nebesih. Ta sveti dar nam podeljuje tukaj na zemlji in nas v evharistiji najtesneje združuje s seboj: “Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.” (Jn 6,56).
Ta najčudovitejši od vseh zakramentov nam daje intimno in ” poznano” telesno navzočnost Gospoda kot znamenje Gospodove največje ljubezni do nas. Gospod se nam v tem dragocenem zakramentu evharistije navsezadnje izroča, da bi nas po njem pripeljal v nebesa, kjer bomo v njem kakor angeli uživali v neoviranem pogledu na njegovo lepoto.
Delitev nebeškega obhajila
Sveti Janez Pavel II. je svoje enciklično pismo o evharistiji sklenil s citatom svetega Tomaža Akvinskega. Tomaž v svoji himni Corpus Christi poveličuje Gospoda, ker se nam daje kot naš bližnji spremljevalec, naša vsakdanja hrana in naša nebeška nagrada.
V svojem pesniškem zaporedju za mašo Rešnjega Telesa Tomaž vzklikne: “O Jezus, kruh angelov, daj nam videti svojo dobroto v deželi živih. Ti, ki nas hraniš tukaj, nas tam naredi za bližnje spremljevalce svetnikov.” Postati “družabniki svetnikov” je milost, ki nam jo Gospod podeljuje tudi zdaj po evharistiji. V tem najdragocenejšem zakramentu nam daje samega sebe kot “predokus” večnih nebeških radosti. Poleg tega nam na globok način podarja tudi občestvo s tistimi, ki so v nebesih.
Evharistija poglablja naše občestvo s poveličano Cerkvijo
Sv. Janez Damaščan piše, da se evharistija imenuje »sveto obhajilo«, ker s prejemom Gospodovega Predragocenega Telesa in Krvi komuniciramo z Gospodom Jezusom in smo z njim tesno združeni. Glede na to, da smo mi na zemlji in blaženi v nebesih udje njegovega skrivnostnega telesa, se v evharistiji tudi »pogovarjamo in družimo med seboj«.
Ta resnica se je globoko dotaknila svete Terezije. Prepričana je bila, da so tisti v nebesih eno Mistično telo z Gospodom, zato so, ko prejemamo Gospoda v evharistiji, tudi naši ljubljeni v nebesih na zelo globok način navzoči med nami. Terezija piše o svoji čudoviti izkušnji pri prvem svetem obhajilu: “Ali niso nebesa sama v moji duši?” Da. In ker je bila njena sveta mati zagotovo v nebesih, nam Terezija pripoveduje: “Ko sem sprejela Jezusov obisk, sem sprejela tudi maminega. Blagoslovila me je in se veselila moje sreče.”
Kako čudovita tolažba za nas! Ko sprejmemo Gospoda v evharistiji, se lahko družimo tudi s svojimi ljubljenimi, ki so umrli in zagotovo prihajajo k nam združeni s svojim ljubljenim Gospodom.
V evharistiji nas Gospod združi z verniki tukaj na zemlji in tudi s tistimi v nebesih. Sveti Janez Krizostom nas spodbuja, naj z globoko vero in ljubeznijo prihajamo k evharistični mizi, kjer so darovi ne le veselje, ampak tudi “harmonija, mir in povezanost duš”. Ko pobožno prejemamo Gospoda v evharistiji, prejmemo tudi milost, da smo tesneje povezani s tistimi, ki jih ljubimo tukaj na zemlji, v ljubezni, ki je sama po sebi predokus nebes. Ta dragoceni zakrament je tako zakrament edinosti Cerkve, saj je “skupno duhovno dobro” celotne Cerkve vsebovano v Gospodu, ki nam je dan v evharistiji. Bolj ko z ljubeznijo sprejemamo Gospoda Jezusa, bolj smo združeni s tistimi, ki so nam dragi tukaj na zemlji, zlasti s tistimi, s katerimi smo blagoslovljeni, da delimo evharistijo. Prejem Gospoda v zakramentu nas tudi globlje povezuje z vsemi udi Gospodovega skrivnostnega telesa v slutnji edinosti ljubezni v nebesih.
Okušanje nebeškega veselja
Še en čudovit učinek evharistije je, da se v naših dušah poglobita globoko duhovno veselje in “sladkost”, ki nam omogočata, da že zdaj okusimo nebeško veselje: “Okusite in glejte, kako dober je Gospod.” (Ps 34,9) To globoko zadovoljstvo, celo sredi preizkušenj, se nadaljuje tudi po prejemu evharistije in ga še posebej lahko uživamo, ko preživljamo čas v adoraciji Gospoda v Najsvetejšem zakramentu.
Sveti Janez Pavel II. nam pripoveduje o svoji intimni izkušnji: “Prijetno je preživljati čas z njim, ležati blizu njegovih prsi kot ljubljeni učenec (Jn 13,25) in čutiti neskončno ljubezen, ki je prisotna v njegovem srcu.” Papež nas spomni, kako zelo vsak od nas potrebuje ta čas, preživet v adoraciji in ljubezni pred Gospodom v Najsvetejšem zakramentu. “Kolikokrat sem, dragi bratje in sestre, to doživljal in iz tega črpal moč, tolažbo in oporo!”
Navzočnost Svete Trojice v evharistiji
Še en čudovit sad pobožnega prejemanja Gospoda v evharistiji je poglabljanje navzočnosti celotne Svete Trojice v nas. “Jaz sem v Očetu in Oče v meni.” (Jn 14,10) In kjer sta Oče in Sin, tam je tudi Sveti Duh.
Čeprav je Gospod Jezus tisti, ki prihaja k nam zakramentalno, se tako prisotnost celotne Svete Trojice poglobi v naši duši, ko prejmemo evharistijo. Moč tega zakramenta je tako velika, da se tudi takrat, ko ga ne moremo prejeti, a si to želimo, v naših dušah poveča milost in postanemo še bolj dragocen dom in nebesa Svete Trojice.
Sveta Katarina Sienska pripoveduje, kako je med posvetitvijo pri maši “okusila globine Svete Trojice”. Gotovo je bila to milost, ki ji je bila dana vsakič, ko je želela sprejeti Gospoda, kar je bilo vsak dan. Zagotavlja nam, da je ta blagoslov lahko tudi naš. Zato ob prejemu evharistije “moč” tega zakramenta, ki je “toplina božje ljubezni”, ostane globoko v naši duši.
Vir: Žena vrsna
Foto: Unsplash
Prev. in prir.: MG
Obj.: MG