3. julij: Neverni Tomaž

Kaj se je dogajalo z apostolom Tomažem, se sprašujem. Kaj ga je vodilo v dvom? Ali se vam zdi bolj logičen dvom ali vera? Pomislimo, da je Tomaž preživel z Jezusom in apostoli tri leta. Bil je deležen mnogih čudežev, ozdravljenj, lahko je videl od mrtvih obujenega Lazarja in še kaj. S prijatelji je spremljal Jezusa in ob njem lahko doživljal čudovito prijateljstvo. Ne nazadnje je delil s prijatelji nasprotovanje farizejev in pismoukov. Ob Jezusu se je utrjeval v nauku in ljubezni. Kako to, da po vsem tem, Tomaž ni verjel apostolom, da so videli Jezusa?

Ta njegov dvom lahko razumem samo kot dvom, ki ga je kot otrok prenesel v odraslo dobo in se je zakoreninil v njegovi drži. Toliko razočaranj, ki jih je doživel v svojem odraščanju, ga je težilo, da ni mogel zaupati nikomur več. Pravzaprav bi lahko rekli, da je bil dvom njegov način življenja. Dvomil je v vsak odnos, dvomil v vsako besedo, dvomil v vsakega človeka. Tako je dvomil tudi v Jezusovo ljubezen. Ni hotel biti še enkrat razočaran. Ni hotel tvegati koraka vere in zaupanja. Zato je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Mar ni to grozen dvom! Kako jasna zahteva. Sliši se skoraj kot upor Bogu. Gospod ga je vseeno uslišal. Na dnu Tomaževih dvomov je tlelo hrepenenje, da bi veroval, da bi se v veri umiril. Moj Gospod in moj Bog! Kakor je prej grozljiv dvom, je v teh besedah čudovita izpoved.

In kje smo mi? V neprestanih dvomih ali v trdni veri. Ne mislim najprej na vero v Jezusovo vstajenje. Najprej pomislimo na vero v ljubezen, na upanje v resnično prijateljstvo, zaupanje sočloveku. Koliko sploh tvegamo zaupati, se odpirati, verovati? Tu se začne pot vere. Vere brez odnosov ni. Tomaž ni zaupal človeku, zato ni veroval Bogu. Tako je tudi z nami. Če zaupamo sočloveku, lahko verujemo. Če te vere ni, je zastonj vera v Boga. Je pravzaprav prazna in lažna.

Boj med vero in dvomom je neprestan: v nas, v svetu in v Cerkvi.

Ob vsem tem razmišljam, da je naša pot vere, pot zaupanja človeku. Kot je rekel papež Janez Pavel II: Človek je pot Cerkve, Jezus je pot človeka. Najprej človek, potem Bog. Če bomo zaupali človeku, bomo lahko zaupali Bogu, če bomo tvegali ljubezen, je bomo tudi deležni.

Tvegajmo odnose, da bomo lahko deležni vere. Vse pa ostaja božja milost. Zato se nam, kljub naši neveri, Gospod vedno razodeva kot se je po vstajenju razodel apostolu Tomažu.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG