6. julij: Jezus ozdravi mrtvoudnega in mu odpusti grehe

Predstavljajmo si prizor, ki nam ga naslika evangelist: štirje možje nesejo hromega prijatelja v hišo, v kateri uči Jezus. Ne izvemo, če lahko govori in če prosi sam zase.  Njegovi prijatelji zanj naredijo vse. Ker imajo močno vero, ga na nosilih odnesejo k Jezusu. Jezus uvidi njihovo vero in hkrati prošnjo, naj ozdravi hromega prijatelja, ki jo izražajo s svojim dejanjem.
Vendar se Jezus najprej posveti globljemu problemu, grehu, na katerega se odzove z odpuščanjem. Kot znamenje, da ima oblast odpuščati grehe, hkrati ozdravi tudi telesno hromost.

Zato danes spregovorimo o odpuščanju grehov. Sama beseda »greh« je danes nemoderna, zato govorimo o napaki, o zmoti, ne pa o grehu. Jezus pa je popolnoma jasen. Greh je greh. Greh je v tesni povezanosti z besedo »zgrešiti«. Torej, kdor greši, pravzaprav zgreši na poti v življenju. Bistvo naše življenjske poti je pot ljubezni. Greh je vse, kar je usmerjeno proti ljubezni. Če zgrešimo pot, se je potrebno zopet vrniti nazaj na pravo pot. Zato na greh ni potrebno gledati kot na nekaj, kar se nam v življenju ne bi smelo zgoditi, ampak kot na sestavni del našega življenja. Pomembno pri tem je, kako se z grehom soočimo.

Če samo pogledamo malo okrog sebe, vidimo na mnogih človeških obrazih zagrenjenost in zamorjenost. To ne bi bilo čudno, če bi ti ljudje zares čutili kakšno hudo pomanjkanje, vendar praviloma takšnim ljudem ne manjka ničesar in so dobro preskrbljeni, manjka jim samo polnost življenja. Razlog za nesrečno življenje tiči praviloma v grešnem življenju. Največja težava je, da se takšen človek greha niti ne zaveda in zato niti ne ve, kje je vzrok njegove žalosti in, kako žalost tudi odpraviti.

Največja težava današnjega človeka je, da sploh nima več občutka za greh. Zato je logično, da ne potrebuje odpuščanje grehov in je zakrament svete spovedi  v nemilosti, kar pomeni, da se ljudje površinsko spovejo približno dvakrat na leto, praviloma pred večjimi prazniki.

Pravzaprav, če smo iskreni, nam spoved povzroča neprijeten občutek, ker gre pri tem zakramentu, če ga seveda jemljemo zares, za neposredno soočanje s samim seboj, kar pomeni, da gre pri spovedi za soočenje z resnico o nas samih.

Najbolj učinkovita spoved je takrat, ko znamo prepoznati svoj greh in ga ubesediti. (To, da mnogi govorijo, da k spovedi že ne bodo šli, ker so duhovniki večji grešniki, kot oni, ni niti najmanj resen argument. Že s tem, ko nekoga obsodim za večjega grešnika od sebe, je pokazatelj, da se nisem pripravljen soočiti s samim seboj in na ta način opravičujem svoja dejanja. Po drugi strani grešnost nekoga drugega, četudi je to duhovnik spovednik, ni moja stvar in moja skrb, ampak je to njegova osebna stvar. Tudi, če predpostavimo, da je duhovnik velik grešnik, to nič ne vpliva na veljavnost zakramenta spovedi. Če je za Boga takšen duhovnik dober, da nam podeli odvezo, potem bo vsekakor dober tudi za nas.)

Ko po opravljeni spovedi duhovnik izreče besede »…in jaz te odvežem tvojih grehov…«, tega ne reče duhovnik, ampak z glasom duhovnika izreče to Jezus Kristus. To je že ponovno stvar naše vere in zaupanja v Kristusovo moč in njegovo delovanje po zakramentih.

Na koncu je potrebno poudariti, da spoved nikakor ni potuha, češ lahko grešim, saj nam bo Bog na koncu odpustil grehe. Kdor tako razmišlja, v greh ne vključuje kesanja, ampak preračunljivost. Božje usmiljenje je neizmerno, ni pa naivno.

Odpuščanje grehov pri spovedi terja od človeka nov začetek. Bistveno je, da grehe priznavamo in jih izročamo Gospodu. Kako bo on posegel v naša življenja, je njegova stvar. Pomembno je, da smo iskreni. Nenazadnje Jezus poudarja, da nas bo resnica osvobodila. Torej, ni bistveno, da živimo moralno neoporečno, ampak da živimo v resnici. Kdor živi v resnici že živi osvobojeno, saj je pred Bogom odprta knjiga, v katero lahko Bog zapiše čudovito življenjsko zgodbo.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG