15. julij: Ne bojte se ljudi …

Tistega, ki vzdržuje svoj odnos z Bogom, to je, se ohranja v Božji milosti, pravi današnji evangelijski odlomek, bodo morda fizično sicer res lahko ubili; lahko mu bodo vzeli tisto bivanje, ki je podobno senci, na noben način pa mu ne bodo mogli vzeti življenja, ne bodo mogli pretrgati njegovega odnosa z Bogom. Tega ne morejo storiti drugi. To lahko stori samo tisti, ki ni zvest svoji obveznosti in ne prizna Jezusa pred ljudmi.

To je torej ukaz, ki predstavlja jedro Jezusovega učenja: Bolj se bojte tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel, kar pomeni, da lahko popolnoma odvzame življenje, nepopravljivo potrdi prelom odnosa z njim.

Stavek je trd in na prvi pogled se v tem primeru »bojte se« zdi sinonim izraza »strah naj vas bo«; razlogi pa, ki jih navaja Jezus, zelo zabrišejo ta pomen. Jezus pravi, da je Bog Oče za tiste, ki jih je on sam poslal na svojo žetev (Mt 9,38). In Oče skrbi za svoje stvari, tudi za vrabce, ki se prodajajo za en novčič. Oče je svojim odposlancem blizu tudi takrat, kadar so na sodiščih in jim pomaga po svojem Duhu (Mt 10,20). Jezus to tukaj pove s prelepo prispodobo: “Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.”

V kakršnem koli položaju se poslani znajde, vedno je pod Očetovim varstvom. Jezus namreč pravi: “Več kot mnogo vrabcev ste vredni vi.”

V tej luči ukaz “bojte se rajši tistega” izgubi svoj pomen strahu in kakor povsod v Svetem pismu izraža vdanost v Očeta, izraža ljubezen; in če že je nek občutek strahu, gotovo ni strah pred obsodbo, ampak strah, da ne bi ugajali Očetu, da bi izgubili tisti življenjski in večni odnos, ki ga imamo z njim in ga on želi ohraniti za večno. Sedaj je vse jasno. “Ne bojte se” je spodbuda k zvestobi še iz drugega razloga: da bi ohranili edinost z Jezusom, ki nas čaka.

Pomembno je Jezus se gotovo ne šali. Pogubljenje duše in telesa v pekel je zelo resnična možnost. Treba se je tega bati in ta strah je dober, ker te naredi pozornega in budnega in ti pomaga, da ne zaspiš v svojem prizadevanju za duhovno življenje. Če se torej zavedaš te “strašne“ možnosti pogubljenja, se nimaš kaj bati.

V čem pa je torej to duhovno življenje? Da priznamo Jezusa pred ljudmi! Da smo Njegove priče. V tem namreč je krščansko življenje. V trenutku, ko o Jezusu javno pričaš, si Ga zares sprejel za svojega Boga in Gospoda. Dokler pa ga tajiš, se Ga sramuješ, živiš vero zasebno in skrito, tako dolgo pa je strah pred pogubljenjem na mestu.

Ali sem v tem tednu že pred kom spregovoril o Jezusu, mojem Gospodu in Bogu?

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG