18. julij: Gorje ti Korozain, gorje ti Betsajda
Mestom, v katerih se je zgodilo največ čudežev, je tedaj Jezus začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozíin, gorjé ti, Betsajda!«
Mama grozi otroku, da se ne bi poškodoval in padel v nekaj slabega. Včasih ga iz modrosti kaznuje, da se bo znal varovati hudega in neumnosti ne bo ponavljal.
Grožnja razkrije in pokaže na zlo in hkrati razkrije tudi ljubezen tistega, ki grozi.
Mama, ki otroku grozi, da bi ga obvarovala zla, zares ljubi. Njega grožnja je učinkovita, kadar se ne uresniči. Gre le za odvrnitev od zla. Zastraševanje za odvrnitev od zla.
V tem smislu moramo razumeti Jezusove grožnje: »Gorje ti!« Kazen ima pozitiven pomen. Bog ne kaznuje nikogar. Kazen je v samem zlu, ki ga storimo. Prav to zlo nam škodi. Razbija našo istovetnost in kvari odnose ter življenje. Zato je nek svetnik dejal: »Raje vidim, da mi sodi Bog kot moja mati!«
Na kakšno zlo torej opozarja Jezus v tem odlomku? Izraža sodbo nad tistim, ki Jezusa pozna, pa ga ne sprejme. Jezus grozi pred zakrknjenostjo v zlu in vabi, da odpremo oči in se znebimo zaslepljenosti. Zlo nas pribije in priveže nase potem nas pa obsoja. Jezus pa se pusti sam pribiti na zlo, nas pa osvobodi. Odločno razkriva zlo in kaže na njegove posledice. S svojim odgovorom si kujemo večno srečo ali večno nesrečo. Svoboden sem, da rečem »da« Njegovi ljubezni.
Mi, ki smo rojeni v krščanski družbi, smo v nevarnosti, da bi živeli krščanstvo kot družbeno navado, na formalen način, s hinavščino pravičnih. Ko je maša končana, Jezusa pustimo v cerkvi, ne vrne se z nami domov v naše vsakdanje življenje. Gorje nam, kajti na ta način Jezusa naženemo iz svojega srca. Smo kristjani, a živimo kot pogani. Izprašajmo si vest.
Na mesto prebivalcev prej omenjenih mest, lahko postavimo nas same, mene. Jaz, ki sem veliko prejel od Gospoda, sem rojen v krščanski družbi, sem spoznal Jezusa Kristusa, sem spoznal rešitev, sem bil vzgojen v veri. In z veliko lahkoto pozabim na Jezusa. Jezusovo oštevanje je za vsakega med nami. Jezus joče nad vsakim med nami, ko živimo krščanstvo formalno in ne zares.
Če delamo na ta način, smo hinavci. Gre za hinavščino pravičnih. Hinavščina pravičnih pa je strah pred Jezusovo ljubeznijo, strah, da bi se pustili ljubiti. Naj bo današnji dan namenjen izpraševanju vesti, pri čemer si ponavljamo: ‘Gorje tebi, gorje tebi, kajti dal sem ti veliko, dal sem ti mene samega, izbral sem te za kristjana, ti pa imaš raje življenje na pol, površinsko življenje; malo krščanstva in blagoslovljene vode, a potem nič več.’
Ko se živi to krščansko hinavščino, kar mi počnemo, iz svojega srca naženemo Jezusa. Pretvarjamo se, da ga imamo, a smo ga nagnali stran. Smo kristjani, ponosni kristjani, a živimo kakor pogani.
Naj vsak takole razmišlja: Sem Korozáin? Sem Betsaida? Sem Kafarnaum? In če Jezus joče, prosimo za milost, da bi tudi mi jokali.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: unsplash
Obj.: MG